Marko Feri se je rodil v Trstu, tam je zdaj profesor kitare na Glasbeni matici, kot solist pa deluje tudi v mednarodnem prostoru. Pogosto ga na koncerte in mojstrske tečaje vabijo v Ameriko in Kanado.
Bachova zdravilnost
Iz solo projektov ali komornih druženj se pri njem večkrat izcimi kakšna zgoščenka, nikoli doslej pa še ne v duhu stare glasbe. Na plošči Barok je za kitaro priredil dve od šestih Bachovih Francoskih suit ter dve Vivaldijevi sonati za violončelo. Pravi, da je za Bacha treba dozoreti, predvsem pa se ga je njegova glasba dotaknila osebno, ko je pred štirimi leti resno zbolel in za nekaj mesecev izpregel. Bacha je imel rad že kot študent, na mojstrskem tečaju pri Davidu Russellu ga je že tudi transkribiral, se pravi priredil notni zapis za svoj inštrument kitaro, ga pozneje uvrstil na koncertni program, toda v času zdravljenja ga je doživel na poseben način: nanj je deloval terapevtsko.
Začel se je zanimati še za druge Bachove skladbe, ki jih ni poznal, brskal po drugih transkripcijah, ne le kitarskih, ter po skladbah, ki še niso bile prirejene, in prežal, katera bi bila zvočno in fizično primerna za kitaro. Začel je razmišljati tudi o plošči, »ki je cilj vseh, ki se ukvarjamo z glasbo, da nekaj zapustimo za sabo; kot nekakšen dnevnik, kaj smo počeli. Četudi glasba ni moja, jo zelo slišim kot svojo, ko jo transkribiram za svoj inštrument.«
Projekt je zaokrožil še z notno formo. »Literatura je primerna za študente višjih letnikov kitare. Že Bach je note težko napisal, jaz pa sem jih zraven še zakompliciral,« se smeje. Sicer pa se mu zdi transkribiranje nadvse kreativno. »Tudi Bach je delal mojstrske transkripcije Vivaldijevih skladb, koncerte za violino je priredil za orgle ali čembalo. V zadnjem času sem se osredotočil tudi na Scarlattija. Njegove skladbe za kitaro prirejajo že od nekdaj, vendar zdaj iščem nekaj, kar še ni bilo transkribirano.«
Med zvrstmi in mejami
Marko Feri kot klasični kitarist pravzaprav nima predsodkov do glasbenih stilov, trinajst let se družijo v obmejni furlanski zasedbi Gorni Kramer Kvartet. Ime so si sposodili pri harmonikarju, ki je v 50. letih napisal skoraj vse glasbene kulise za RAI, igrajo pa manj poznano swing glasbo, francoske šansone in italijanske kancone. Delujejo projektno, najbolj pa so ponosni na svojo drugo zgoščenko Modulante iz leta 2008. »Tudi moj Barok, če ga primerjam z drugimi mainstream kitarskimi zgoščenkami, je tehnično, zvočno precej na visokem nivoju. Zvok kitare mora biti polno prisoten, ko se jo posluša,« je prepričan.
Če živiš ob meji, te to zaznamuje. Feri ni ravnodušen do različnih kulturnih prostorov, najprej kot zamejec Slovenec, zadnja tri leta tudi kot manjšinec med Furlani, ki ravno tako občutijo manjšinske težave. »Za matično državo smo zamejci in se kot takšni tudi počutimo. Slovenski državljani nas ne poznajo, zanje smo Italijani. Podobno se gleda na avstrijsko manjšino. Če kdaj politično malce dvignemo glas, se nam tako na italijanski kot slovenski strani očita, zakaj ne živimo v Sloveniji, če nam kaj ni prav. Zame se debata na tej točki ustavi, saj očitno ne razumejo mojega problema, mojega bistva, kdo sem. Sam se v zamejstvu, logično, čutim doma, čeprav se to ne odraža v vsaki situaciji. Nisem hladnokrven do svojega bistva in vidim, da se zamejska problematika in odnosi med nami slabšajo. Pravzaprav iščemo zavezništva, ki se splačajo v državi, ki nas gosti oziroma jo gostimo na svoji zemlji.«
Pedagoška plat
Kot pedagog je nekaj let učil na gimnaziji v Kopru, v Sloveniji pa sicer uči in koncertira le priložnostno, pred kratkim je bil denimo gost na ljubljanskem konservatoriju za glasbo. Opaža, da je glasbeno šolstvo v Sloveniji bolje urejeno kot v Italiji. Slovenski učenci kitare se v določeni starosti bolj resno lotevajo inštrumenta kot njihovi italijanski vrstniki, ki imajo zraven še košarko, šah in še kaj, in se praktično do 22. leta ne odločijo, kaj bodo počeli v življenju.
Medtem v Italiji še vedno poteka šolska reforma in vsaj glede glasbenega šolstva meni, da je še veliko nedorečenega. Konservatoriji in akademije so avtonomni in imajo vsak svoje programe, ni pa nekega skupnega nacionalnega programa, ki bi lahko veljal tudi za druge, zasebnike. Čeprav je Glasbena matica v Trstu v bistvu konservatorij in bi po zakonu morala biti priznana kot državna izobraževalna ustanova že leta 2001, se to še ni zgodilo. Posledično ostajajo zasebna šola, odvisna tudi od slovenskih financ. Prej so lahko svoje učence pripeljali do konca študija, le diplomo so potem opravili na državnem konservatoriju, zdaj lahko poučujejo le še na srednji stopnji.
