V zvezi s tožbo proti nekdanjemu poslancu in mariborskemu županu Francu Kanglerju zaradi nezakonito pridobljenega premoženja je danes pričala Kanglerjeva nekdanja žena. »Z denarjem smo ravnali skrbno, živeli smo skromno. Ne hodim h kozmetičarki ali pedikerki, k frizerju grem dvakrat na leto. Smo samooskrbni, ker hočemo živeti zdravo, skoraj vso hrano pridelamo doma,« je med drugim izjavila Tatjana Kangler.
Na podlagi finančne preiskave tožilstvo sicer zatrjuje, da je bila razlika med dohodki in premoženjem družine Kangler med letoma 2002 in 2014 dobrih 256.000 evrov. Zato zahteva, naj sodišče Kanglerju odvzame 75 kvadratnih metrov veliko stanovanje na Pohorski v Mariboru. Ker je s sporazumom o preživljanju polovico lastništva prenesel na hčer, se je tudi ta znašla v postopku. Podrejeno pa tožilstvo predlaga odvzem Kanglerjeve polovice tega stanovanja, njegovih parcel na Zgornjem Slemenu in v Zimici ter nekaj več kot 48.000 evrov z zamudnimi obrestmi.
Zadolžen za večje investicije
Kanglerjeva je potrdila navedbe nekdanjega moža, da sta stanovanje na Pohorski kupila z denarjem, ki ga je dobil od pokojnega očeta, da bi njegovi smrti poskrbel za mamo in nepokretno sestro. A ker sta obe hitro umrli, mu je denar ostal. Po njenem spominu naj bi šlo za 75.000 takratnih nemških mark, ko jo je sodnica Božena Novak opozorila, da Kangler omenja 142.500 mark, pa je odvrnila, da je to mogoče. Kakor koli, denar so hranili v domačem sefu, pred nakupom stanovanja pa ga je položila na svoj bančni račun in nato plačala prva dva obroka, za tretjega (22.000 evrov) pa si je izposodila od znanke. Zato sta uradno oba lastnika do polovice. »Ob davčnem pregledu so preverjali tudi to stanovanje. Menili so, da sem ga kupila sama, čeprav sem zgolj polovična lastnica. Tudi upravno sodišče je ugotovilo, da sem bila jaz lastnica. Zdaj, v tem postopku, pa je čisto drugače: trdijo, da nisem bila lastnica, ampak da je bilo v celoti v moževi lasti,« je opozorila.
Takratni mož je dobil še eno veliko vsoto: ker se je odpovedal dedovanju po materini smrti, mu je brat (tudi v gotovini) izročil 50.000 evrov. Tudi ti so šli v sef, kaj je z njimi kupil, pa ni znala pojasniti; razložila je, da je bil on zadolžen za večje investicije, ona pa za tekoče stroške. Služila sta tudi s kmetovanjem. S poročnimi darili sta namreč kupila zapuščeno kmetijo na Zimici, jo (večinoma z lastnim delom) uredila – s kmetovanjem pa se je v glavnem ukvarjal mož. »Ni šlo toliko za finančne prilive, ampak za sprostitev po psihično zahtevnem delu, ki ga je imel,« je pojasnila. Redil je divje svinje, ovce, koze, piščance, kokoši, prideloval seno, bučna semena, zelje, lubenice, šparglje, koruzo. Zaslužka je bilo kar nekaj: ko še ni bil župan od 14 do 15 tisočakov na leto, pozneje pa deset. Na vprašanje, kako sta se s tem lahko ukvarjala, saj sta bila redno zaposlena, pa je odvrnila, da je šlo v glavnem za delo ob koncu tedna.
Finančna varnost za hčerko
Sicer pa so živeli skromno, vsa leta so dopustovali v kampu, kjer so bivali brezplačno (razen turistične takse), mož pa je vso hrano tovoril s seboj. »Lahko bi živeli precej bolj razkošno,« je dejala. Ves denar, ki ga je hčerka od malega dobila ob praznikih, so dajali na varčevalni račun, tja ji je določen mesečni znesek nakazoval tudi stari oče. Z njenimi 15.000 evri so potem delno plačali apartma na Pohorju (stal je 82.000 evrov) in postala je tretjinska lastnica. Kar zadeva prenos polovičnega lastništva stanovanja na hčerko ob razvezi, pa je dejala, da je bil takrat Kangler brez zaposlitve in to je bil način, da hčerki nekako zagotovijo finančno varnost, med drugim tudi za šolanje v Zagrebu.
