Pariški sporazum lahko še najbolje razumemo kot protislovno tvorbo. Na eni strani vsebuje težnje, da bi storili nekaj za obče dobro (ali vsaj preprečili ali zavrli prehitro drsenje v nekaj obče slabega). Na drugi strani pa so sporazum zaznamovali močni zasebni interesi, ki vidijo v reševanju problemov, ki jih prinašajo podnebne spremembe – ali v delovanju, ki bi ga bilo mogoče prikazati in prodati kot reševanje teh problemov – veliko poslovno priložnost.
Na eni strani imamo tako prizadevanja v duhu mednarodnega prava za reševanje skupnih problemov z diplomacijo in dogovarjanjem in s skupnimi napori ter za vzpostavljanje pravil in regulativov za skupno delovanje. Nekje v ozadju lahko morda celo razločimo obledelo zamisel o mednarodni solidarnosti, o tem, da bodo tisti, ki jim gre bolje, pomagali šibkejšim in bolj prizadetim. Vse to je hvalevredno. Ne bo sicer rešilo problema podnebnih sprememb – za to je najverjetneje že prepozno –, lahko pa pomaga pri obvladovanju njihovih posledic in konec koncev lajša agonijo.
Na drugi strani imamo grožnjo, ki ni veliko manjša od groženj, ki jih prinašajo podnebne spremembe, oziroma se z njimi prekriva. V instrumentarij pariškega sporazuma so se vkomponirale sile, ki podnebnih sprememb ne bodo reševale, marveč bodo iz njih kovale dobiček. V središču teh nakan so seveda finance, v središču finančne arhitekture pa je Zeleni podnebni sklad (Green Climate Fund).
Uradni namen sklada je financirati ukrepe za blažitev učinkov podnebnih sprememb in prilagajanje nanje v državah v razvoju, kar naj bi pomembno prispevalo k doseganju ciljev, ki si jih je zastavila konvencija o podnebnih spremembah OZN. Zadeva pa je, kolikor lahko razberem, postavljena tako, da države, ki bodo plačevale v ta sklad, ne bodo imele nobenega neposrednega vpliva na uporabo sredstev in nadzora nadnjo. Še toliko manj nadzora bodo imeli državljani, katerih davkoplačevalski denar se bo prek vladnih odločitev zlival v sklad. Denar bo, kot je videti, s pogodbami nakazovan zasebnim podjetjem, ki bodo izvajala programe. Novejše izkušnje, zlasti po finančnem zlomu pred skoraj desetimi leti, so pokazale, da so tako imenovana javno-zasebna partnerstva med najbolj učinkovitimi prijemi za ropanje javnega premoženja.
Sklad bo, naposled, služil za discipliniranje in podrejanje držav v razvoju, v katerih bodo zasebna podjetja z javnim denarjem izvajala podnebne programe v svojo korist. Nerazviti bodo morali izpolnjevati pogoje vlagateljev, ki jih bo po logiki stvari vodil profitni motiv. Vendar to potencialno zadeva nas vse. V tej nadnacionalni zeleni finančni shemi je nastavek za pofinančenje in privatizacijo podnebja.
Naj torej hvalimo Trumpa, ker je ZDA »izpisal« iz tega sporazuma? Ne. Umik ZDA zadeva tisto plat protislovnega pariškega sporazuma, ki ohranja dogovarjanje in sodelovanje kot osnovo za reševanje mednarodnih oziroma globalnih problemov in narekuje delovanje po skupno sprejetih in obče veljavnih pravilih igre. Američani so zdaj dali vedeti, da bodo delali tako, kot se zdi njim prav. S tem da kršijo staro temeljno pravilo, da se je treba dogovorov držati (pacta sunt servanda), kakor tudi s tem, da si jemljejo svobodo delovanja po lastni volji ne glede na to, kako to prizadeva druge, rušijo mednarodni pravni in vsak drugi red. Postavljajo se izven zakonov, a ker so še vedno velesila, s tem izničujejo zakone. Postavljajo se v položaj latrones, razbojnikov (če uporabim jezik klasičnega jus gentium), a zaradi svoje moči in vpliva s tem spreminjajo svet v globalno razbojniško gnezdo, latrocinium.
V domači politiki nova ameriška vlada razveljavlja regulative in zakone, ki varujejo okolje. V imenu svobode podjetništva je šla v totalno vojno proti naravi. Ta vojna ponovno zaganja genocid nad prvotnim prebivalstvom, kolikor ga je preživelo. Isti pristop je zdaj dosledno uporabila tudi v mednarodnih odnosih. Pravila, ki jih je sprejela velika večina držav, ne bodo veljala, ker menda ogrožajo profitabilnost ameriških podjetij. A če varovanje okolja ogroža ameriške profite, ameriški profiti ogrožajo okolje. V globalni ekonomiji ogrožajo globalno okolje. Grožnja okolju je danes tako huda, da je postalo vprašljivo naše preživetje. Trump je sporočil, da nas profitabilnost ameriških podjetij eksistenčno ogroža. V več kot enem vidiku je genocidna. Ne le prodaja orožja savdski monarhiji, temveč tudi izstop iz pariškega sporazuma postavljata to, kar da je dobro za ameriško gospodarstvo, v obratno sorazmerje s tem, kar je dobro za večino človeštva in preostalo življenje na planetu.
Medtem ko izstop ZDA iz pariškega sporazuma ruši mednarodno pravo in red, postavlja za vrhovni zakon tisti gon za profitom, ki se je kot določujoča instanca zajedel v globalne zelene finance. Izstop ZDA ne razveljavlja pariškega sporazuma, pač pa krepi njegovo najslabšo plat.
