Bill Morrison, ameriški filmar: Filmi so utelešenje spominov

Posnetki, s katerimi ustvarja, v izvirni obliki obstajajo na nitratnem filmskem traku, ki je bil v filmski zgodovini zaradi svoje izjemne vnetljivosti v arhivih in kinematografih vzrok za pogoste požare in se zdaj že dolga leta ne uporablja več. Pomembno vlogo igra tudi stanje tovrstnega filmskega traku, ki je še posebno občutljiv za razkrajanje. Ker izvirne podobe s starih posnetkov njihove poškodbe do gledalca pripuščajo le deloma, imajo v njegovih filmih bodisi strašljiv, bodisi nadrealističen ali pa celo sanjski učinek.

Začel sem kot slikar, zato me je film vedno zanimal v smislu slike. Zanimal me je še posebno zato, ker je tako plastičen – ker se ga lahko dotakneš, ga vidiš, ker obstaja v zgodovinskem smislu, ne le kot migotanje na platnu. Filmi, sestavljeni iz arhivskih posnetkov, gledalce na to ves čas opominjajo: najprej, da so dokumenti, drugič pa, da so nekaj, kar se je s časom postaralo, kar je bilo v pločevinastih ovitkih, na policah, v primeru Dawsona pa celo pod zemljo, in to leta in leta. Tak film ima torej življenjsko zgodbo, kot jo imamo tudi mi. Postane utelešenje spominov. Ne gre torej le za uporabo arhivskega gradiva, temveč za pristop, saj lahko material uporabiš na veliko različnih načinov, pa bo v glavni vlogi vselej spomin.

Star sem, začel sem delati še v analogni dobi. Na srečo sem preskočil dobo videa in pristal naravnost v digitalni. Tu smo zdaj. Posnetke je lahko kopičiti, do njih dostopati, jih urejati in širiti. Seveda se lahko zgodi, da vse to, kar sem naredil digitalno, čez dvajset let ne bo več obstajalo, moji analogni filmi pa bodo še vedno nekje na kakšni polici. Morda sem sklenil pogodbo s hudičem. Pri filmu, ki ga delam zdaj, začenjamo z digitalnimi datotekami in jih pretvarjamo nazaj na 35-milimetrski filmski trak, da bo obstajala kopija za rezervo.

Zelo je občutljiv, zato je to včasih nemogoče. S časom izgubi elastičnost, otrdi, filmski koluti pa se zlepijo skupaj, da ostane le trden kos. Da bi prišel do posnetkov, jih moraš bodisi ločiti z zelo natančnimi orodji ali pa nesti v laboratorij, kjer jih namočijo v vodi in operejo. Šele takrat lahko vidiš, kaj film vsebuje. Kajti mene zanimajo predvsem podobe, ki so opazno razkrojene, čiste slike pa ne tako zelo, včasih ne vem, ali bo stvar sploh uporabna, dokler ne pride iz laboratorija. V arhivu ameriške Kongresne knjižnice imam na srečo prijatelja, ki upravlja oddelek z nitratnimi filmi. Če kaj namerava vreči stran, a misli, da bi me lahko zanimalo, to prihrani zame.

Nitrat je zoprna zadeva. Lahko se ti vpije v kožo, v oči, zelo smrdi. Vsi vemo, da je zelo vnetljiv. Z njim je, skratka, težko delati. Danes bi bilo skoraj nemogoče narediti analogni film, ki bi bil v celoti iz nitratnega filmskega traku, saj bi moral najprej izdelati veliko neposrednih kopij izvirnika, nato pa še negativov, pozitivov, pa spet negativov. To zelo hitro postane zelo drago, poleg tega je zelo občutljivo. Ne bi preneslo optičnega tiskalnika, vlačenja, žigosanja. V tem smislu lahko tak film obstaja samo kot digitalna kopija – vsaj dokler je ne prenesemo nazaj na filmski trak.

Razkroj v teh filmih postane nekakšen duh. Je nekaj, kar je zelo staro, toda sam o tem razmišljam tudi kot o nečem povsem novem. Preden je film postal takšen, preden smo ga lahko skenirali in ga zdaj lahko vidimo, je namreč minilo veliko časa. Na neki način gre za našo vstopno točko v stare filme, morda celo za modernizacijo prastarih filmov. Tudi o gledalcih razmišljam kot o duhovih, saj sedanjost vdira v stare podobe in nanje vpliva. Kot sem že rekel – stari nemi filmi me sami po sebi niti ne zanimajo. Veliko je neumnih, igra je pogosto pretirana. Dejavnik razkrajanja pa jim doda nekakšno sodobnost. Na več načinov jih spremeni. Lahko postanejo lepi, poetični, lahko delujejo kot opomin na smrtnost, tudi našo. V vsakem filmu ta dejavnik deluje drugače. Vendar mi je všeč vaš opis, da razkroj postane igralec v filmu, lik, ki vstopi in spremeni prizor.

Seveda lahko. Lahko bi ga še povečal. Ko sem bil mlajši, sem delal s kemikalijami, kot je koroziv, ki ga uporabljamo za odmaševanje odtokov in straniščnih školjk. Če to razredčiš in pokapljaš na film, lahko vplivaš na sliko – vendar zjutraj vašega filma ne bo več. Vendar pri filmih, ki se razkrajajo, tega nočem zares početi. Bolj me zanima naključje, to, kako je čas organsko vplival na filmski trak. Držim se torej načela, da vanj ne posegam preveč.

Gre za sodobne filme. Zadnje, kar bi hotel, je uporabiti tipično glasbo, ki je spremljala neme filme, recimo takšno, ki spremlja pospešene posnetke in komedije. Mogoče je pravo vprašanje, zakaj sploh uporabljam glasbo – to bi prav lahko bili nemi filmi. Zdi se mi, da imajo največji učinek, ko jih spremlja glasba. Zame je to priložnost, da raziščem odnos med glasbo in sliko ter izpostavim sodobno glasbo, ki je sicer ne bi mogel. Sicer pa filme lažje montiram ob glasbi, saj začutim vzdušje in ga prenesem v montažo. Če bi uporabljal drugačno glasbo, bi torej lahko ustvaril povsem drugačen film.