Ko se DNK v naših celicah razgrajuje, kar je običajen proces, ostajajo v celicah kratke verižice nukleotidov. Načeloma so to »odpadki«, a raziskovalna skupina z odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu je dokazala, da imajo v resnici ti delci pomembno vlogo pri odzivu imunskega sistema. Izsledki raziskave so bili v ponedeljek objavljeni v prestižni znanstveni reviji Nature Communications. Glavna avtorica članka je Jelka Pohar, ki trenutno opravlja raziskave v laboratoriju v Franciji, dosežek pa sta Dnevniku včeraj predstavila njena sodelavca Mojca Benčina in Roman Jerala.
Kako receptor TLR9 ve, kje je?
»Ugotovili smo, da delci človeške DNK, ki nastanejo ob razpadu DNK v celicah, receptorju za DNK pomagajo, da se hitreje in bolj intenzivno odzove na DNK napadalcev, torej virusov, bakterij ali parazitov,« pojasnjuje dosežek profesor Jerala. Receptor je protein v celici, ki zaznava DNK bakterij, virusov ali parazitov in na tak način prepozna, kakšna nevarnost grozi telesu. Ljudje imamo deset vrst takšnih proteinov. Ko receptor (imenuje se TLR9) hkrati zazna DNK napadalca in drobne delce »domače« DNK, sproži veliko boljši odziv kot tedaj, ko zazna le DNK napadalca, drobnih delcev DNK pa ne.
Bistvo mehanizma je v tem, da prisotnost razgrajene DNK receptorju TLR9 potrdi, da je na »pravem mestu«, torej v celici. TLR9 je namreč včasih tudi zunaj, na površini celice, kar pa je, če bi se vklopil, nevarno, saj bi lahko reagiral tudi na našo osebno DNK, ki plava okrog celic. To bi povzročilo avtoimunski odziv – telo bi napadlo samo sebe. Ko pa TLR9 »ve«, da je v notranjosti celice (kar mu pomagajo ugotoviti delci naše v celici razgrajene DNK), tudi ve, da se lahko močno loti odziva na DNK, saj je to DNK napadalcev in ne naša lastna DNK. Naša DNK namreč v celice ne zaide tako enostavno, z DNK napadalcev pa se zgodi prav to, saj celice napadalce požirajo.
Razkritje tega zapletenega mehanizma utegne imeti daljnosežne posledice, napoveduje Jerala. »Povezani smo že s farmacevtskimi podjetji, ki proizvajajo cepiva. Ugotavljamo, da bi bila cepiva učinkovitejša, če bi jim dodajali omenjene drobne delce DNK, ki jih lahko ustvarimo tudi sintetično, v laboratoriju.« Takšno cepivo bi bolj utrdilo naš imunski sistem kot dosedanja cepiva, ki delcev DNK ne vsebujejo.
Dva dosežka Kemijskega inštituta, a znanost v krizi
Do razvoja novih cepiv je še dolga pot – odkritje Jelke Pohar, Mojce Benčina, Romana Jerale in sodelavcev je namreč šele začetek. Pomembno pa je, da so do tega odkritja prišli prvi med vsemi raziskovalnimi skupinami na svetu, ki se ukvarjajo s preučevanjem biostruktur in (posredno) iščejo poti do boljšega zdravja in podaljševanja življenja. Jerala in Benčinova med drugim napovedujeta, da bi na novo odkriti mehanizem lahko pomagal tudi pri zdravljenju raka. Razvoj novih zdravil napovedujeta tudi raziskovalca s Kemijskega inštituta Vojč Kocman in Janez Plavec, ki sta minuli teden v Nature Communications objavila članek o doslej še neznanih strukturah DNK.
Odmevni znanstveni odkritji pa sta v nenavadnem nasprotju s siceršnjo slabo perspektivo znanstvene sfere v Sloveniji. Pred komaj mesecem dni so stotine slovenskih znanstvenikov, med njimi tudi raziskovalne skupine s Kemijskega inštituta, zavzele ljubljanske ulice, da bi opozorile na nevarno hiranje znanstvene dejavnosti, ker država za raziskovanje ne nameni dovolj sredstev. Znanstveniki so tedaj v pogovoru za Dnevnik opozarjali, da so zaradi večletne zapostavljenosti »frustrirani«. »Tudi jaz sem frustriran,« je v našem pogovoru spremenil ton profesor Jerala. »Dosežki, kot je naš, so rezultat našega osebnega entuziazma, naše pripravljenosti, da delujemo na meji zmogljivosti. V resnici pa nam denarja zmanjkuje celo za kemikalije. Lani smo morali odsloviti pet sodelavcev, saj jih nismo mogli več plačati,« razlaga Jerala.
Javni denar je nujen
»Naši kolegi v tujini nam priznavajo individualne dosežke, kot je ta, o tem ni dvoma,« dodaja Mojca Benčina. »A v resnici smo nekonkurenčni. Če ni ljudi in ni sredstev, takšnih raziskav ne bo mogoče opravljati s tempom, kakršnega držijo konkurenčne raziskovalne institucije v tujini.« Gre za odločitev politike, v kaj bo država vlagala. »Eni od univerz na Češkem je češka vlada nedavno namenila dvesto milijonov evrov za gradnjo novega znanstvenega laboratorija. To je njihov drugi tir, projekt za prihodnost!« predstavi primerjavo Jerala.
V Sloveniji pa je vlada v preteklih šestih letih znanstvenikom 168 milijonov evrov odvzela. »Morda bo zvenelo ostro, a to, da v Sloveniji znanost propada, v resnici v tujini ne zanima nikogar,« opozarja Jerala. »Priznajo nam posamezne znanstvene dosežke, a generalno v znanstvenem svetu Slovenija ne pomeni nič. Tudi če se spustimo na znanstveno raven Albanije, tega nihče ne bo opazil. Zato potrebujemo velika vlaganja javnega denarja v znanost. Druge možnosti ni.«
