Če se to dogaja že v osnovni šoli, so očitno zanemarjene jezikovna, domoljubna in državotvorna razsežnost vzgoje in izobraževanja. Zdi se, da je učence treba še najmanj obsojati. Pregovor pravi, da riba smrdi pri glavi. Glava pa so v tem primeru mentorji in vodje šole, ki dopuščajo, da njihovi učenci nastopajo pod tujim imenom. Mentorja, tako pravita, sta ponosna, da se je njuni ekipi Black and White uspelo povzpeti med najboljše na svetu, žal sta pozabila na skrb za domači jezik. Vsa »ponosnost« ob tem zbledi.
Hkrati se zaničljiv odnos do maternega jezika prenaša v starejša obdobja. Zato ni nenavadno, če tudi pozneje mladi pozabljajo na svoj materni jezik. Mladi in njihovi mentorji so v Ljubljani organizirali sejem Mini maker. Če to prevedemo, je to »mali izdelovalec«. Včasih smo temu rekli »naredi sam«. Doma imam kar nekaj priročnikov z velikim naslovom »Naredi sam«. Na enem je naslov »Sam svoj mojster«, v katerem so domala vsi napotki, ki jih zdaj ljubitelji in zagovorniki angloameriškega besednega imperializma imenujejo »mini maker«. In na okroglih mizah so se udeleženci pogovarjali o »maker gibanju«. Izraz seveda prihaja iz Amerike in očitno se »spodobi«, da ga slovenceljni širijo tudi pri nas. Sveta preprostost! Le kaj bi bilo narobe, če bi mladi in manj mladi organizirali sejem z nazivom »Sam svoj mojster«?
V času germanizacije smo Slovenci nenehno izražali svojo narodno in kulturno pripadnost s svojim jezikom. Ko so nam vsiljevali tujo kulturo in tuj jezik, smo se samozavestno upirali. Tujega nismo hoteli sprejeti. Pozneje se je enako dogajalo ob jugoslovanizaciji oziroma srbizaciji. Spomnimo se tako imenovanih skupnih jeder, ki smo se jim uprli. Danes pa razprodajamo svoj materni jezik in vnašamo tuje izraze v stroko, znanost in vsakdanjo govorico. Očitno niti nekateri osnovnošolski mentorji, učitelji in pedagogi niso imuni proti angloameriškim besednim imperializmom.
Nekateri pozabljajo, da je jezik ključna sestavina narodove identitete. Iz odnosa do domačega besedja je razbrati spoštovanje in ljubezen do domače zemlje. Pisatelj Igor Torkar je nekoč zapisal, da je naša materinščina v kaotični nevarnosti, da bo utonila v snobovski uporabi tujk in v besednem močvirju angleščine. Nehote mi misel uide k imenu celjske osnovnošolske ekipe s tujim nazivom. Evropa nam ne bo uničila jezika, saj se iztrebljanja lastnega jezika pridno lotevamo kar sami. In če že tega ne gre zameriti preprostim ljudem, manj izobraženim, obrtnikom, kramarjem, pa zaslužijo grajo tako imenovani intelektualci, med katere štejemo tudi šolnike.
Nekdanji predsednik SAZU dr. France Bernik je ob desetletnici osamosvojitve zapisal: »Jezik se začenja opremljati s tujimi izrazi, s sposojenimi nadomestki, in postaja čedalje bolj iznakažen, že uveljavljeno slovensko izrazje in dobre domače ustreznice izrivajo tuje besede. Vse to krni izrazno sposobnost in bogastvo slovenskega jezika. Skrb za jezik je eno osrednjih državnih, kulturnopolitičnih in intelektualnih vprašanj zdajšnjega trenutka… To je skrb slehernega Slovenca, da o intelektualcih sploh ne govorimo.« Slavist in prevajalec Janko Moder pa je nekje zapisal: »Slovenci smo sami tisti, ki moramo za slovenščino skrbeti na vseh ravneh, od ulice do akademije… povsod, v dnevnem časopisju in v znanstvenih publikacijah.« Očitno skrunilci maternega jezika v nekaterih šolah in javnih občilih ne poznajo navedenih dejstev in pripadajoče teorije. Pa bi bilo prav, če bi se ravnali po tistih, ki o zadevi vedo nekaj več.
Silvo Kristan, Podkoren*Angl.: črno in belo
