Na obzorju se je kazalo že nekaj časa, a vseeno je v politični Washington priletelo kot bomba: ameriško pravosodno ministrstvo se je odločilo imenovati posebnega preiskovalca, ki bo vzel pod drobnogled stike med ruskimi oblastmi in posamezniki, povezanimi s kampanjo predsednika Donalda Trumpa. To delo bo opravljal nekdanji šef FBI Robert Mueller, ki je zvezno policijo vodil kar dvanajst let – najdlje od vseh po razvpitem J. Edgarju Hooverju. Pri tem bo imel razmeroma proste roke in široka pooblastila.
Po prvotni umirjenosti tviterski izbruh
Muellerja je imenoval namestnik pravosodnega ministra Rod Rosenstein z besedami, da je v javnem interesu, da preiskavo vodi nekdo s široko stopnjo avtonomije. Imenovanje bi bilo običajno naloga pravosodnega ministra, vendar se je Jeff Sessions izločil iz vseh zadev, povezanih z Rusijo, ker med zaslišanjem v senatu ni čisto odkritosrčno govoril o svojih stikih z ruskim veleposlanikom v ZDA.
Rosenstein je za svojo odločitev požel pohvale med demokrati in republikanci. Mueller velja za osebo visoke integritete, ki ni strankarsko opredeljen in ne podlega političnim pritiskom. To je najbolje pokazal, ko je kot šef FBI pomagal preprečiti podaljšanje spornega programa domačega prisluškovanja v času administracije Georgea Busha mlajšega. To je takrat počel skupaj s Jamesom Comeyjem, s katerim sta prijatelja in ki ga je nasledil na čelu FBI, pa ga je Trump ta mesec odpustil, domnevno tudi zaradi njegove preiskave stikov z Rusi.
Bela hiša in celo sam Trump sta se na imenovanje posebnega preiskovalca sprva odzvala zadržano, čeprav sta takšnemu koraku ves čas nasprotovala. A včeraj je Trump že tvitnil, da gre za »največji politični lov na čarovnice v zgodovini Amerike« in se vprašal, zakaj ni bil posebni preiskovalec imenovan v primeru vseh »nezakonitih dejanj« Baracka Obame in Hillary Clinton.
Slabe izkušnje Busha in Clintona
Imenovanje posebnega preiskovalca je za Belo hišo gotovo zelo neprijetna novica. Jutri bo minilo komaj štiri mesece od Trumpove prisege in še nobena ameriška vlada ni bila deležna takšne preiskave tako zgodaj. In preiskava bo gotovo pustila posledice, ne glede na izid. Člani Busheve administracije so leta 2004 govorili o tem, kako je nad Belo hišo nenadoma obvisel temen oblak in kako je delo postalo obremenjujoče, ko je bil imenovan neodvisni preiskovalec v primeru izdaje identitete tajne agentke Cie Valerie Plame. Vprašanje je, ali se sedanja Bela hiša že zaveda, kaj vse jo lahko čaka, ima pa vsekakor lep primer v nekdanjem predsedniku Billu Clintonu. Leta 1994 so imenovali neodvisnega preiskovalca njegovih nepremičninskih poslov v aferi Whitewater, kar se je nazadnje končalo povsem drugje: s sproženim, a kasneje neuspelim poskusom odstavitve zaradi oviranja pravice in laganja pod prisego v spolnem škandalu s pripravnico Monico Lewinsky oziroma pred tem Paulo Jones. Ta primer je za Trumpovo Belo hišo poučen še zaradi nečesa: ameriški politiki se pogosteje znajdejo v težavah zaradi laganja o svojih domnevnih grehih kot zaradi grehov samih. Tudi če sporne predvolilne komunikacije z Rusi ni bilo, bodo zato morali zelo paziti, kaj bodo pod prisego povedali v preiskavi.
Trump ima sicer veliko srečo, da imajo republikanci v obeh domovih večino. Če bi jo imeli demokrati, bi se najbrž res že pisali dokumenti o začetku postopka odstavitve. A tudi za nekatere republikance v teh dneh to ni več prepovedana beseda. Slabi znaki za Trumpa torej, z vseh strani.
