O kultnem filmskem dogodku na Azurni obali in njeni zgodovini ne gre izgubljati besed, gre za največji in najprestižnejši filmski dogodek onstran oskarjev, česar ne potrjuje le vrednost zlatih palm, ki prejemniku skokovito povišajo tržno vrednost, temveč tudi (kar danes žal vse bolj šteje) prisotnost ameriške filmske industrije, ki posle še vedno najraje sklepa v Cannesu. Nato jih čez leto dni, v uradnem programu ali na filmski tržnici, premierno predstavi na »mestu zločina«.
Škandali, kot vedno
Brez Američanov pri filmu seveda ne gre, tako kot v Cannesu ne gre brez dobrega škandala, ki ga je festival letos že pred slabim mesecem zakuhal z retuširanimi boki in zadnjico italijanske dive Claudie Cardinale, katere poplesujoča podoba je nosilni motiv letošnje celostne grafične podobe. Drugi škandal – bolj cinefilske vrste – je sopodpisal ameriški gigant, vodilni ponudnik spletnih vsebin Netflix, ki mu je v tekmo za palme uspelo premierno spraviti dva svoja filma. Da gre za bitko v prestižu, je jasno kot beli dan. Netflix se želi uvrstiti kot ponudnik kakovostnih vsebin in parirati studiu Amazon, ki je bil na festivalu lani prisoten z dvema filmoma.
V čem je problem? Netflix svojih vsebin ne predvaja v kinodvoranah, temveč jih ponuja izključno na spletu, velike festivale izkoristi zgolj za gala premiero, nato svoje filme »zaklene« na mali format. Francozi so šli razumljivo v zrak in zahtevali umik obeh Netflixovih tekmovalnih filmov, Okje korejskega cineasta Bong Joon-hoja in Zgodb Meyerowitzovih Noaha Baumbacha, predvsem zato, ker obeh filmov po festivalu ne bo v francoskih kinih – tako kot na primer v kinih po svetu ni mogoče videti zmagovalca letošnjega Sundancea, še ene Netflixove trofeje. Francozi izredno uspešno branijo tako svojo kinematografijo kot klasično kinodistribucijo, zato festivalu ni preostalo drugega, kot da se posuje s pepelom in obljubi spremembo pravilnika: od leta 2018 bodo tako filmi, ki so uvrščeni v canski program, morali igrati tudi v francoskih kinih.
Bo žirija boljša od lanske?
In kaj si lahko letos obetamo od tekmovalnega programa? Devetnajst celovečercev z bolj ali manj prepoznavnimi imeni svetovnega filma (znova nobenega prvenca), ki jih bo ocenjevala režija pod vodstvom Pedra Almodóvarja. Upamo lahko le, da bodo imeli žiranti »srečnejšo« roko kot lani, ko je žirija Georgea Millerja v de facto najkakovostnejšem tekmovalnem programu zadnjih petindvajsetih let spregledala vsa najboljša dela ter (povečini) nagradila mediokriteto in politično korektnost.
Med favorite gotovo spadajo Avstrijec Michael Haneke (doslej je zmagal dvakrat), Rus Andrej Zvjagincev, Grk Jorgos Lantimos in Američan Todd Haynes. Vsi so dolgoletni canski ljubljenci, ne gre pa spregledati bodisi vzhajajočih zvezdnikov svetovnega filma (Ruben Östlund, Robin Campillo, brata Safdie) bodisi malce radikalnejših cineastov z dolgoletnim pedigrejem (Sergej Loznica, Hong Sang-soo, Naomi Kawase), ki bi jih resna žirija v primeru presežkov morala prepoznati kot vredne nagrade.
Praviloma se v tekmovalnem programu s poetiko, ki ji je rok potekel njega dni, znajde tudi kolekcija »legendarnih« avtorjev ali pa režiserji, katerih filmi so tja uvrščeni zavoljo zvezdniškega naboja. V tem kontekstu letos ne prevladujejo Američani, saj so med najbolj sumljivimi kar francoski filmi, konkretno RodinJacquesa Doillona, Dvojni ljubimecFrançoisa Ozona in vodilna bizarka letošnje edicije (Twin Peaks, skrij se!), Strahospoštovani Michela Hazanaviciusa, ki fenomen cinefilije in maja 1968 popisuje skozi resnično/inscenirano ljubezensko zgodbo Jean-Luca Godarda in njegove tedanje muze Anne Wiazemsky. Seks in revolucija? Dobrodošli v Cannesu!
