Županov načrt za obuditev vasi

V Bormidi se je v zadnjih petdesetih letih število krajanov zmanjšalo skoraj za polovico. Da se negativni trend v skoraj 500 let stari vasici, ki zdaj šteje zgolj še okoli 400 krajanov, ne bi nadaljeval, se je župan Daniele Galliano domislil načina, kako v gorsko vasico zvabiti nove prebivalce. Vsakdo, ki se bo odločil živeti v Bormidi, kjer sta glavni gospodarski panogi kmetijstvo in gozdarstvo, naj bi dobil 2000 evrov dobrodošlice. Dodatna spodbuda za preselitev v majhno vasico bodo po županovih načrtih tudi nizke najemnine za stanovanja v kraju. Za manjše stanovanje naj bi novi vaščani odšteli 50 evrov na mesec, za večja pa največ 120 evrov. Zvenelo je predobro, da bi bilo res. Gallianov načrt ni bil povsem dobro izdelan. Ni se vedelo, koliko novih prebivalcev si župan sploh želi in za koliko izmed njih se bo v občinskem proračunu dejansko našel denar za obljubljeno dobrodošlico. Povrh vsega se je njegova zamisel o oživitvi lokalne skupnosti zarezala tudi v pristojnosti nacionalnih oblasti za podeljevanje vizumov prišlekom. O teh pa župan ne more odločati mimo Rima. Kljub vsem pomanjkljivostim je njegova ponudba nemudoma naletela na velik interes med ljudmi po svetu. Več kot 17.000 ljudi je že izrazilo interes, da se preselijo v Bormido – od Indonezije vse do Ukrajine. Če bi Galliano vse sprejel, bi se število prebivalcev v vasi povečalo 40-krat. Toliko pa jih Bormida ni štela niti v najboljših časih. Po navalu prošenj za preselitev je tudi Galliano dojel, da njegov načrt ni preprosto izvedljiv. Zdaj pravi, da se o takšni preselitvi morajo strinjati tudi ligurijske in nacionalne oblasti. »Vsem, ki želijo priti, ne bomo mogli pomagati,« je dejal Galliano.