Na letošnjem odprtju festivala Gibanica, bienalnega festivala slovenske sodobnoplesne produkcije, je minister za kulturo Anton Peršak napovedal, da naj bi se skrb vzbujajoči položaj sodobnega plesa pri nas vendarle vsaj nekoliko izboljšal z ustanovitvijo Centra sodobnih plesnih umetnosti kot krovne nacionalne institucije za podporo sodobnemu plesu. Prisotni so bili ob tem skorajda šokirani – le nekaj trenutkov pred tem je namreč predsednica Društva za sodobni ples Slovenije (DSPS) Pia Brezavšček realistično ugotavljala, da slovenskemu sodobnemu plesu »ne gre dobro«, da mu kljub uveljavljenosti v mednarodnem prostoru doslej »ni bil zares priznan niti družbeni ugled« in da na tem področju večinoma delujejo »pregoreli prekarni delavke in delavci«.
Presenečenje ob novici, da na ministrstvu razmišljajo o ponovni obuditvi nekoč že obstoječe, toda že po dobrem letu ukinjene ustanove, je bilo nemara še večje v luči vse slabših razmer. Po ocenah vodstva DSPS se je količina subvencij za koreografske projekte in avtorske opuse letos zmanjšala za več kot 70 odstotkov. Mnogi uveljavljeni ustvarjalci so bili s svojimi projekti na zadnjih razpisih zavrnjeni s slabo argumentiranimi utemeljitvami, čeprav jim je komisija obenem podelila največje možno število referenčnih točk. Zaradi zmanjšanih sredstev za programe in ukinitve postavke za poklicno usposabljanje je trenutno oteženo celo izvajanje vsakodnevnih classov, nujne sestavine ohranjanja plesne kondicije. Obubožana sodobnoplesna skupnost se tako po ocenah društva danes sooča »z več kot 50-odstotno brezposelnostjo, ki pa je statistike zaradi odobrenih statusov niso sposobne zajeti«.
Center že prihodnje leto?
V društvu so se zato odločili, da bodo ministra prijeli za besedo, četudi je bila ta morebiti izrečena pod vplivom priložnostne vznesenosti. »Pobude smo veseli, da pa ne bo ostalo samo pri besedah, pričakujemo časovnico realizacije te obljube,« so zapisali v Pozivu za ponovno ustanovitev Centra sodobnih plesnih umetnosti, ki so ga konec minulega tedna naslovili na ministrstvo in ga je s podpisi podprlo že več sto posameznikov in organizacij.
Vendar se zdi, da ministrstvo za zdaj še nima podrobno izdelanih načrtov za ponovno vzpostavitev centra. Na naše poizvedovanje v zvezi s tem so nam iz službe za odnose z javnostmi odgovorili, da so na ministrstvu »prepričani, da si sodobni ples upravičeno zasluži boljše pogoje za delo« in da si »želijo, da bi center zaživel že v prihodnjem letu«. Vprašanjem o tem, kje naj bi center bil in koliko sredstev naj bi namenili za njegovo delovanje, pa so se v odgovoru izognili. Zagotovo pa centra ne bo v prostorih, kjer je nekoč že deloval – torej v stavbi nekdanje policijske postaje na Zaloški cesti v Mostah, le nekaj metrov od Centra kulture Španski borci. Prav tako ne bo imel na voljo mobilnega studia, ki je bil pred leti opevan kot pomembna pridobitev za slovenski sodobni ples, a zanj ministrstvo več let ni našlo lokacije, kjer bi lahko služil svojemu namenu.
Ukinjen po dobrem letu dni
Ustanovitev Centra sodobnih plesnih umetnosti (CSPU) pred skorajda šestimi leti je bila plod dolga leta trajajočih prizadevanj za sistematično ureditev in institucionalizacijo področja sodobnega plesa. Nastal je julija 2011, in sicer na predlog takrat že odhajajoče ministrice za kulturo Majde Širca. Toda ustanova ni nikoli zares zaživela; vizija njenega dela je bila nejasna, zapletalo se je pri formalnostih, kot je denimo imenovanje sveta zavoda – tega v začetku leta 2012 še ni bilo, s tem pa tudi ne ustreznih pravilnikov, načrta dela in finančnega načrta. Kljub temu je CSPU septembra 2011 dobil svojega prvega vodjo, za vršilca dolžnosti direktorja je bil namreč imenovan Igor Teršar, takrat direktor Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, danes pa generalni direktor direktorata za ustvarjalnost na kulturnem ministrstvu. Ta je poskrbel za najnujnejše zadeve, toda zaradi preobremenjenosti kmalu zaprosil za razrešitev. Ministrstvo je tisto leto za delovanje centra namenilo 275.000 evrov, večinoma za investicijsko vzdrževanje ter nakup opreme. Novembra se je začela obnova prostorov na Zaloški cesti, kjer naj bi bile pisarne, toda tudi arhiv, študijsko središče in tri garsonjere za gostujoče umetnike.
Tudi Teršarjev naslednik, uveljavljeni koreograf Matjaž Farič, ni dolgo zdržal v pravno in formalno neurejenih razmerah, ki so onemogočale normalno delo, še dodatno pa sta jih zapletli menjava vlade in združitev kulturnega ministrstva z resorji za izobraževanje, znanost in šport. Od pomladi 2012 je center tako deloval brez vodstva, 23. avgusta istega leta pa je bil ukinjen. Kot razlog te odločitve je »superministrstvo«, ki ga je vodil Žiga Turk, navedlo pomanjkanje denarja za zagotovitev ustreznih pogojev za delovanje centra in prihranek v višini 660.000 evrov na leto.
Vlagali, nato pa ostali brez
Ukinitev centra je bila simbolna klofuta področju sodobnega plesa in plesnim ustvarjalcem, ki so se skoraj dvajset let trudili za njegovo vzpostavitev, prinesla pa je seveda tudi povsem konkretne posledice. Področje je bilo ponovno prepuščeno le iznajdljivosti umetnikov, katerih preživetje je ob nenehnem zniževanju projektnih podpor postajalo vse bolj negotovo. Tako ali drugače so bile v vmesnem času izgubljene tudi vse infrastrukturne pridobitve. »Prostore na Zaloški cesti je nekdanje ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport dobilo v upravljanje od ministrstva za notranje zadeve,« so nam povedali na ministrstvu. »Ko se je po razpadu združenega ministrstva delala delitvena bilanca, pa žal ni prišlo do prenosa teh prostorov na kulturo, ampak so ostala ministrstvu za izobraževanje.« Tam so jih dodelili Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve in Društvu za tehnično kulturo Slovenije.
Še bolj žalostna je zgodba o mobilnem plesnem studiu, ki ga je za potrebe Centra sodobnih plesnih umetnosti izdelalo podjetje Trimo. Po ukinitvi centra je obtičal na dvorišču proizvajalca, pri čemer ministrstvo dolgo ni vedelo, kaj bi z njim, naposled pa ga je ministrica Julijana Bizjak Mlakar junija 2015 predala občini Ljutomer za potrebe tamkajšnjih kulturnih dejavnosti. »Kul kišta«, kot naj bi objekt poimenovali Ljutomerčani, stoji v samem osrčju mesta ter ponuja »idealne pogoje za delo, predvsem za potrebe Pihalnega orkestra Ljutomer«, pojasnjujejo na ministrstvu. »Občina ga uporablja tudi za manjše prireditve, izobraževanja in kulturna srečanja.«
Nujnost, na katero so pozabili
»Za nepopravljivo škodo, ki je nastala slovenskemu sodobnemu plesu, ni odgovoren samo minister, ki je podpisal ukinitev centra, temveč tudi njegovi nasledniki, ki niso vzeli v roke že pripravljenih strateških dokumentov in zgodbe obnovili ali poiskali druge sistemske rešitve,« menijo v DSPS. Vsekakor strokovne podlage za delovanje centra na ministrstvu obstajajo, prav tako določene izkušnje, kar priznavajo tudi sami. »Zavedamo se, da sodobni ples nujno potrebuje sistemske pogoje za dolgoročno stabilno delovanje in razvoj; ukinjeni center je tovrstne nastavke že vseboval.«
Prav s te točke naj bi po besedah ministrstva tudi stekli pogovori o ponovni ustanovitvi centra. Tega bi si slovenski sodobni ples, ki letos zaznamuje devetdeset let obstoja, s svojimi domačimi in mednarodnimi uspehi gotovo zaslužil. Skrb in dvom o obljubah pa vendarle vzbuja dejstvo, da je institucionalizacija sodobnega plesa, po nemarnosti ali ne, medtem izpadla iz ciljev nacionalnega programa za kulturo.
