V reviji Forum for World Literature Studies, ki jo na Kitajskem izdajajo univerza Shanghai Normal, inštitut za humanistiko Wuhan in ameriška univerza Purdue, je bil nedavno objavljen sklop s predstavitvijo slovenske književnosti. Gre za vse bolj uveljavljen znanstveni časopis z mednarodnim dosegom, ki izhaja v kitajščini in angleščini ter sledi najaktualnejšim temam na področju literarne vede, razlaga urednica temata Slovenska svetovna književnost po letu 1960Darja Pavlič, profesorica na mariborski filozofski fakulteti.
Zasledovanje
Kitajsko uredništvo nam je dalo pri urejanju proste roke, niso nas omejevali ne vsebinsko ne po obdobjih, pove Pavličeva, ki se je odločila, da bi celostna predstavitev slovenske literarne zgodovine zahtevala obsežnejši format od revijalne objave, zato se je odločila za zamejitev z letnico 1960, skratka z začetkom povojnega modernizma v književnosti. Alenka Koron je na primeru romana Nekropola pokazala, da je bilo za uveljavitev pisave Borisa Pahorja v svetovnem merilu najprej potrebno priznanje Pariza kot enega svetovnih literarnih centrov. Za razširitev svetovnega literarnega kanona s predstavniki manjšinske, torej tudi slovenske literature pa si s prispevkom o Vitomilu Zupanu, Berti Bojetu Boeta in Lojzetu Kovačiču prizadeva tudi Alojzija Zupan Sosič.
Darja Pavlič se je posvečala poeziji Daneta Zajca, ki je doživel nacionalno kanonizacijo, a je kljub prevodom v tuje jezike ostal znan ozkemu pesniškemu krogu v tujini, Varja Balžalorsky Antić pa je v svojem besedilu opozorila, da se sodobna slovenska poezija v svetovno vpisuje predvsem z medbesedilnimi navezavami na dela uveljavljenih svetovnih avtorjev. Tomaž Toporišič je zasledoval vlogo Dušana Jovanovića in Matjaža Zupančiča pri spremembah v slovenski dramatiki, Mateja Pezdirc Bartol pa je analizirala dela ene najbolj uveljavljenih slovenskih dramatičark srednje generacije, Simone Semenič, ki jo brez težav postavimo ob bok avtoricam, kot so Sarah Kane, Elfriede Jelinek in Anja Hilling.
Odprava predsodkov
Pavličeva si želi, da bi ob naslednji taki priložnosti predstavili vsaj še kratko prozo in esejistiko: »Kitajce zanima slovenska književnost kot kultura neke eksotične destinacije, o kateri ne vedo veliko, v primerjalnem kontekstu pa jih zanima, kakšno metodologijo uporabljajo naši raziskovalci sodobne literature in kakšne teme se jim zdijo pomembne.« Zadnje desetletje so spet živahne debate, kaj sploh je svetovna književnost in kaj sodi vanjo, pri tem pa je vselej pomemben tudi politični kontekst.
Tomaž Toporišič pravi, da se »v današnjem medmrežnem univerzitetnem svetu informacije s pomočjo tovrstnih revij širijo na načine korenin rizomov. Tako majhni narodi in kulture dobijo izjemno priložnost, da postanejo bolj vidni kot doslej. Hkrati je umestitev slovenske kulture v zunajevropski kontekst nujna, da se znebimo predsodkov in orientalizmov vseh vrst.« Alojzija Zupan Sosič ob tem spomni na optimistične in nemara preroške besede Ivana Cankarja bratrancu Izidorju: »Naša literatura je šla zelo visoko, v bodočnosti pa pojde še više.«
