Nika Autor: Obzorniška fronta je res neformalen kolektiv. Preprosto smo se v nekem prostoru in času našli ljudje, ki na zelo različnih področjih oblikujemo vsebine, ki se dotikajo perečih družbenih pojavov. Danes se umetniško delovanje še vedno dojema kot proces posameznika, kljub temu da je večji del sodobne umetnosti produkt sodelovanja in dela mnogih. Prevečkrat se zgodi, da delo posameznikov, ki prav tako oblikujejo vsebine, ostane nevidno in brezimno, saj se v ospredje potiska enega avtorja. A morda kolektiv ni pravilno poimenovanje, saj Obzorniška fronta nima določenih pravil, ampak išče možne točke sodelovanja in angažmaja različnih posameznikov.
Andrej Šprah: Ne gre za formalno delitev vlog, ampak za preference, ki jih ima vsak izmed nas v svojem delu. Proces dela se dogaja skozi pogovore in skupne oglede filmov. Pri projektih tako ni v ospredju skupna vizija, ampak se posamezne ideje sestavljajo kot mozaične kocke, ki so povezane s področji, na katerih intenzivno delujemo. Nikakor pa ne gre za strogo delitev vlog ali celo kakršno koli obliko hierarhije, ampak za povsem svobodno izmenjavo izkušenj, vizij in mnenj.
Omenila sta, da umetnostni ustroj vedno išče velikega Avtorja in tudi pri projektu Novicam se ne odrečemo se v prvi vrsti pojavlja ime Nike Autor. Je ta princip tako težko preseči?Nika Autor: Ne vem, kako bi lahko to drugače izpeljali. Knjiga, ki smo jo pripravili, je plod delovanja Andreje Hribernik, Cirila Oberstarja, Andreja Špraha in mene ter seveda številnih piscev in umetnikov, ki so prispevali krasne vsebine. Obzornik 63 je prav tako plod razmišljanja v podobah, ki je nastalo v sodelovanju z omenjeno ekipo. Nanaša se – podobno kot vsi prejšnji – na aktualna družbeno-politična vprašanja, povezuje pa tudi preteklost in sedanjost.
Kaj je tokrat v ospredju?Nika Autor: Na Beneškem bienalu se predstavljamo z dvema enakovrednima deloma: zbornikom in obzornikom. Zbornik ni katalog ali spremljevalni tekst, ni publikacija, ki sledi razstavi ali umetniškem delu, ampak je povsem samostojen in enakovreden del projekta. Za zbornik smo zbrali 24 krasnih prispevkov, teoretskih, literarnih, esejističnih, in tudi vizualnih. Obzornik 63 pa se naslanja na tradicijo in formo esejistične, eksperimentalne in obzorniške filmske zgodovine, skozi katero skuša misliti presunljivo podobo oz. video fragment – kratek posnetek, narejen z mobilnim telefonom na nekoč slavni železniški progi Beograd-Ljubljana, kjer danes begunci često potujejo v podvozju vlaka.
Zbornik je verjetno prva publikacija tega tipa v okviru Obzorniške fronte?Andrej Šprah: Prva, vendar se ne nanaša na konkretno delo, saj je nastajala vzporedno s filmskim obzornikom. Zbornik tako proizvaja tekste in kontekste, vezane na obzorniško (dokumentarno-esejistično) filmsko prakso. Na eni strani so to vprašanja o filmskem mediju kot takšnem, na drugi strani pa vprašanja o družbeni stvarnosti, v kateri se dogajajo številne anomalije, katerih žrtve niso le posamezniki, ampak cela vrsta ljudi in ljudstev. Zbornik pa se ukvarja tudi z vprašanjem podobe vlaka, ki je bila nosilna ideja celotnega projekta – vlaka kot medija potovanja normalnih potnikov in hkrati zgodovine slepih potnikov.
Kaj je izvorna intenca tega filma?Nika Autor: Obzornik 63 se naslanja na filmsko zgodovino, na podobo vlaka v njej, in s pomočjo teh referenc postavlja vprašanje, kako bi lahko takšen posnetek (posnetek vožnje beguncev v podvozju vlaka) dobil pravico do vpisa vanjo. Film se deli na pet poglavij, ki gledalca vodijo vse od Lumièrovega filma Prihod vlaka na železniško postajo do Bulajićevega Vlak brez voznega reda, ki na neki način kaže optimizem jugoslovanskih železnic, od Papićevega Čvora in Specialnih vlakov, ki prikazuje migrantske delavce, kako odhajajo na delo v Nemčijo, do Pavlovićevega Zadaha telesa. V zadnjem poglavju se Obzornik osredotoči na glavno železniško postajo v Beogradu, ki je v preteklih dveh letih postala paradigmatičen primer razpadanja. Na enem mestu so zbrani vlaki, turisti in potniki, neposredno poleg njih nevidni in brezimni begunci, hkrati pa je to lokacija, kjer se gradi najbolj ekskluzivna korporativna investicija – Beograd na vodi.
Forma obzornika je dokaj arhaična in je bila pogosto izkoriščena v propagandne namene. Koliko te neposredne propagande se poslužujejo vaši obzorniki?Nika Autor: Obzornik ima zelo razpršeno in heterogeno zgodovino. Uporabljali so ga tako za propagando kot za informiranje, izobraževanje in promoviranje, a ima tudi zanimive in intrigantne obrate. To je denimo pojav anti-obzornika, ki se je vselej postavljal na stran zatiranih in utišanih. Kljub preživetosti in odvečnosti forme se vedno znova pojavlja, še zlasti v prostoru in času, kjer se začnejo dogajati družbeni premiki. To se je dogajalo v 60. in 70. letih in se dogaja tudi danes. Že deset let lahko sledimo anti-obzornikom, ki vznikajo na obrobju družbenih bojev. Ti pa tudi v svoji formi poskušajo iskati nova izrazna sredstva in se nenehno transformirajo.
Andrej Šprah: Ravno teksti, ki se pojavljajo v zborniku, premišljujejo obzornik skozi določeno zgodovinsko linijo s poudarkom na angažiranem anti-obzoniku, ki predstavlja sestavni del upora s filmskimi sredstvi. Ta forma običajno vznika v kriznih trenutkih. Zadnji obzorniški pogoni so zelo pogosto vezani na pereče družbene situacije, denimo begunska kriza v Franciji ali gibanje Occupy. Oba imata svoje obzorniške seriale. Bistvenega pomena pa je, da se obzornik ni nikdar povsem držal svoje zgodovinske forme, ampak jo je izrabljal na način, ki je bil zanj relevanten. Lakmusov papir ni forma ali vsebina, ampak izjava in zavzemanje. V zgodovinski konstelaciji je spet napočil trenutek, ko se lahko nek filmski angažma deklarira kot obzornik.
Obzornik 63 bo prvič prikazan na Beneškem bienalu. Kako se bo njegova distribucija nadaljevala, kje bodo lahko ljudje še videli ta film?Nika Autor: To je bilo zelo pomembno vprašanje, o katerem smo razmišljali od vsega začetka; kako približati ta izdelek ljudem, ki iz različnih razlogov ne zmorejo obiskati bienala. Takoj ko se vrnemo iz Benetk, bomo zbornik in film brezplačno prikazali na različnih koncih Slovenije, predvsem v galerijskih in muzejskih prostorih.
