25. april, recimo, je datum, ki spominja na vojno. V Italiji ga praznujejo kot dan osvoboditve ali rezistence ali boja proti fašizmu in nacizmu. To praznovanje malo zasenči dejstvo, da se je na ta isti datum v prvi svetovni vojni začela bitka za Galipoli. Risanka, ki govori o novozelandskih vojakih, ki so se na strani zaveznikov borili proti Osmanskemu cesarstvu in se skušali prebiti skozi Dardanele, ima točno takšen naslov: 25. april. V tem istem času se je, nekje in nekoč, začel in izvršil tudi genocid nad Armenci, a če začnemo s podrobnostmi, ne bomo mogli nehati naštevati.
Do ljudi, ki nenehno pozabljamo na tuje (včasih pa tudi na svoje) rojstne dneve, ki si nikakor ne moremo zapomniti (kaj šele, da bi se jih držali) točnih rokov za oddajo obveznih dokumentov, na primer napovedi dohodnine, ki imamo skratka do številk določen zadržek, je obešanje na točne cifre in natančne datume skrajno neprijazno. Te redkosti, te s težavo določene izjeme v pravilu, ki jih praznujemo na praznike z oznako »svetovni dan«, so za nas tako neprijetne, kakor je sploh lahko neprijeten trk fantazije z resničnostjo. Na kaj boste pomislili, če napišem, da gre za »soočenje med dobro mislijo in slabo številko«? A točno za to gre. Spomnite se vendar na vojno.
Vojna ima to krasno lastnost, da bi lahko bila – in to brez vsakega naprezanja – primerna značka za »svetovni dan« na kateri koli datum v letu. Če bi na seznam praznikov z oznako »svetovni dan« uvrstili vojno, bi lahko pri tem izbirali med zares domiselnimi značkami ali nazivi. Lahko bi, na primer, uvedli »svetovni dan matere vseh bomb, ki sicer ni atomska, a lahko ubije vse po vrsti«. Priznajmo, to je precej dolgo ime za koledar, a če ga skrajšamo, dobimo svetovni dan matere, uf, kar bi kar klicalo po pavšalni zamenjavi z materinskim dnevom, in neokusnost je rojena! Mati vseh neokusnosti, ja, a za to so krivi tisti, ki so življenja polno krvno vez, kot je materinstvo, povezali s krvavo vežbo, se pravi orožjem za množično uničevanje.
»Svetovni dan orožja za množično uničevanje« ali »svetovni dan Debele Berte« ali »svetovni dan domoljubnega čina«, »svetovni dan strmoglavljenih helikopterjev s kruhom«, »svetovni dan masakra nad civilnim prebivalstvom«, »svetovni dan na nož«. Človek se kar ne more izčrpati, ko razmišlja o najprimernejših poimenovanjih za svetovni dan vojne. Še posebno, ker smo se do danes naučili, da vojna v svoji najboljši izvedbi pravzaprav pomeni mir, kar možnosti za poimenovanja še razširi. Vojna je dejanje miru. Vojna je nadaljevanje miru z drugimi sredstvi. Tako lahko vzpostavimo vsaj še kakšen »svetovni dan miroljubnega dejanja«, pri čemer lahko kot datum določimo približno polovico dni v sodobnem koledarju, recimo dan, ko smo v boju proti okupatorju bombardirali Maribor ali Dresden, kot možnost se ponuja vsaj še Hirošima, vsaj še Alep, vsaj še…
A to so že bagatele. Svet že praznuje svetovni dan miru, za kar je določen 1. januar. Prvi dan v letu, ha! Generalna skupščina Združenih narodov je določila še mednarodni dan miru, ki je 21. septembra. Dodala je, da se mednarodni dan miru praznuje kot dan svetovnega premirja in nenasilja, pri čemer je povabila narode in ljudi, naj na ta dan spoštujejo prekinitev sovražnosti. Dva dneva na leto za mir je več kot dovolj, še posebno če upoštevamo dejanske potrebe. Vojna ima večje potrebe kot mir, in basta. Mir ima slabe številke. Številke, ki jih ima vojna, so v absolutni prednosti in so zatorej prednostna naloga, so prednostno dejanje, so prednost v njeni najzanesljivejši obliki. Prednost pa je zmaga, to vemo. In kaj zdaj: smo zmagovalci ali nismo?
Če dobro pogledamo, bo jutri, v sredo, svetovni dan intelektualne lastnine, v petek svetovni dan varnosti in zdravja pri delu, v soboto pa hkrati svetovni dan veterinarjev in svetovni dan plesa. Aprilski seznam praznikov »svetovni dan« nas opominja na same čudovite reči, ki naša življenja delajo bogatejša, nekako bolj človečna, ki naša življenja sploh delajo, jih določajo in omogočajo, kot na primer knjiga ali Zemlja. A kakor 1. maj, ki se je iz veselega praznika dela nekam mimogrede razvil v žalostni praznik spomina na delo, so tudi prazniki »svetovni dan« predvsem prazniki človeške sposobnosti za besedne igre in politične metafore. Človek reče »ministrstvo za obrambo«, misli pa »ministrstvo za napad«. Reče »intelektualna lastnina«, misli pa »brezplačni prenos z interneta«. Reče »varnost in zdravje pri delu«, misli pa »zavarovalniške storitve za tiste, ki plačajo«.
Na to pomislim, ko napišem, da gre za »soočenje med dobro mislijo in slabo številko«. Nobenega dvoma ni, da ljudje, ki kar naprej podaljšujejo seznam praznikov z imenom »svetovni dan« (na primer svetovni dan svobode tiska, gasilcev, medicinskih sester, prebivalstva, mladih, vegetarijanstva, arhitekture, glasbe), v »svojem srcu dobro mislijo«, a daljši ko je seznam praznikov, slabše morajo biti številke. Kakor pri seznamu ogroženih živalskih vrst je treba ugotoviti, da resničnih zmagovalcev na seznamu praznikov »svetovni dan« ni. So poraženci, podobni živim fantom, ki so umrli v vojni in postali heroji z zlato značko in lepim nagrobnikom.
A dekle, ki je ljubilo živega fanta: z mrtvim herojem – kaj si naj začne?
Na vsak dan v letu.
