Ali boš večno moj?

Mama je na facebooku spoznala moškega, v katerega se je tako zaljubila, da je zapustila moža in štiri hčere. Malo Arino, ki je imela dve leti, pa je vzela s seboj. Po pričevanjih sosedov Arine ni bilo na dvorišču, kot so bili drugi otroci, čeprav sta mama in očim vozila psa naokoli. Poškodbe, ki jih je imela mala deklica, so po navedbah socialne delavke najhujši tak primer v Sloveniji.

Katastrofa vseh katastrof, da je pri takih grozodejstvih brez primere, ki so se dogajala kar nekaj mesecev, mama ostala tiho in je dopuščala tako nasilje nad njenim lastnim otrokom. Nad njeno lastno krvjo, nad njenimi geni. Kako le, za Boga, je dopustila, da je njena lastna hči umrla od takih bolečin, da je umrla zaradi mučenja, pretepanja, maltretiranja, zaradi izživljanja nekoga. Kako? Zakaj?

V misli se mi prikrade zgodba, ki sem jo prebrala včeraj. Kako je bila neka deklica pridna, imela je odlične ocene, vesela hodila naokoli, se smejala, navznoter pa je trpela. Poročila se je, moškemu je prala, kuhala, pospravljala, urejala vse zadeve, in kako si je želela en sam iskren objem, en sam iskren poljub.

Vse do spoznanja, da smo ženske tiste, ki si moramo same sebi dati objem, ki si moramo same sebi dati vrednost. Ženske smo tiste, ki se moramo same sebe ceniti, ljubiti, objemati, spoštovati, kajti če se me same ne bomo ljubile, objemale, cenile, če si me same sebi ne bomo dale vrednosti, nas namesto nas nihče drug ne bo ljubil! Same sebi si določimo svojo vrednost.

V misli se mi prikradejo besede moje mame in še posebno moje stare mame, obe sta mi vedno govorili, naj bom tiho, naj se umaknem, naj pustim pri miru, da to pa ni za mene, ko vprašam, zakaj ne, dobim odgovor: »Ker si ženska!«

Halo, saj mi je narava dala jezik, glasilke in vse potrebno, da govorim, da imam svoje mnenje in da ga tudi povem, na glas.

Hvaležna sem, da živim v tem času in v državi, kjer lahko povem, kar hočem, in imam enake pravice in odgovornosti kot moški; kjer imam vsaj v zakonih vpisano in zapisano, da smo ženske svobodne in se odločamo po svoji volji, da imamo odprto pot do izobraževanja in do služb, tudi do svojega lastnega podjetja.

Kako pa je realno življenje? Koliko nam je ženskam že uspelo preseči in prerasti stoletja poniževanja, zaničevanja, odrivanja, teptanja? Kaj se dogaja v mislih nekaterih žensk? Kaj so oziroma smo ženske zaradi enega objema, poljuba, zaradi tiste malo pozornosti, ki jo pričakujemo, zaradi varljivega občutka svobode, enakosti, pripadnosti v tistih nekaj trenutkih pripravljene pozabiti na vse drugo okoli sebe? Celo do take mere, da smo tiho in mižimo, zelo globoko mižimo, kjer bi morale kričati in steči stran, kar nas nesejo noge?

Koliko daleč je vsaka posamezna ženska pripravljena iti, koliko je vsaka posamezna ženska pripravljena tvegati sebe, svojega; koliko je pripravljena zapustiti, zamižati, opustiti in skušati pozabiti na vse svoje, da si gradi lažno in varljivo utvaro ljubezni, pozornosti in zvestobe moškega. Tistega moškega, za katerega misli, da si ga je izbrala, tistega moškega za katerega bo pripravljena oditi na konec sveta, tistega moškega, za katerega bo pripravljena na vse, pa naj se zgodi kar koli, da dokaže svojo zvestobo.

Na kaj vas spominjajo tele besede?

Mene spominjajo na pravljice. Da, na tiste pravljice, ki so nam jih prebirali v otroštvu, ko je deklica spoznala moškega, se vanj zaljubila in je vse pustila za seboj in sta šla na konec sveta ali sta šla proti mavrici in ah in oh. Bila srečna do konca svojih dni.

Šment.

Zakaj le so nas ženske programirali za tista bitja, ki naj bi v družini le sledila, nič razmišljala, nič odločala? In kako iti prek teh »programov«. No, to je pa že druga zgodba.