Gre za preprosto ljubezen do glasbe. Vsako jutro vstanem okoli osme ure, si pripravim zajtrk, se prebijem skozi kopico pretežno butaste elektronske pošte in se okoli enajste ure odpravim v svoj mali studio. Razen, seveda, če sem na turneji ali na dopustu. Navdih najdem prav v tej kontinuiteti, včasih intenzivnejši, drugič zmernejši, vendar je vsak, še tako majhen ustvarjalni premik boljši od kakršnega koli nazadovanja ali navideznega udobja. Premori med projekti so sicer nujni, a že zgodaj sem spoznal, da sem veliko učinkovitejši, če neprestano kaj motovilim.
Forget je v primerjavi z vašimi prejšnjimi projekti precej bolj sprejemljiv za povprečna ušesa. Čemu ta premik v bolj pop vode?Ne vem, ne osredotočam se na tovrstna razmišljanja. Prepuščam se toku in rezultat tega so pesmi, ki jih niti ne opredeljujem kot pop pesmi. Kot že prej je bil tudi tokrat edini načrt, da nimam načrta in pustim glasbi, da se v procesu raziskovanja zgodi sama od sebe. Ne znam ubesediti te svobode, zlasti ne v besedah. Šlo je za nagovore iz podzavesti, iz nezavednega… Vem, da se sliši neumno, a tako je bilo.
Morda prav od tod izvira vaša očaranost in zasvojenost s serijo Twin Peaks, katere velik del, kot je značilno za Davida Lyncha, poteka prav v nezavednem.Drži. Twin Peaks je povsem spremenil moje življenje, moj pogled na svet in pravzaprav vzpostavil pogoje za nastanek Xiu Xiu. Serija in glasba v njej imata vse: dramatičnost, romantičnost, srhljivost, erotičnost, bizarnost, duhovitost… in še bi lahko našteval. To je pristop, ki mu poskušam posvečeno slediti v vsem svojem odraslem življenju.
Kako se je pravzaprav realiziral projekt Xiu Xiu Plays the Music of Twin Peaks?Sočasno sta se uskladili dve stvari: praktična in notranja. Projekt je naročila Galerija sodobnih umetnosti v Brisbanu, kjer so se Lynchu poklonili z razstavo David Lynch: Med dvema svetovoma, nam pa naložili, da razstavo v živo pospremimo z glasbo. Xiu Xiu se priredb seveda ne bi lotili, če ne bi bili veliki oboževalci serije in če ne bi serija tako globoko vplivala na nas. Na tak način smo se ji lahko zahvalili.
Ste se pa s tem projektom približali širšemu občinstvu. Ali je album Forget mogoče tolmačiti malce preračunljivo tudi v tej smeri? Da pridobite nove poslušalce?Nikakor! Nismo razmišljali, koliko se bomo v ustvarjalnem in snemalnem procesu naslonili na eksperimentalne ali manj zahtevne prvine. Zvočni kanon smo večkrat spreminjali, širili in dopolnjevali. V nekem trenutku sem imel v zalogi več kot trideset pesmi, a z nobeno nisem bil povsem zadovoljen, zato je bilo ves proces treba ponoviti. Termin pop je na primeru albuma Forget vsekakor prešibak zavoljo njegove zvočne kompleksnosti. Po drugi strani pa je to le splošna kategorija, v kateri je spravljene veliko dobre in veliko slabe glasbe.
Album se znova upogiba pod težo gostov, kar je vaš zaščitni znak. Po kakšnem ključu jih izbirate?Najpogosteje gre za preblisk ali osnutek neke ideje, ki jo potem dopolnjujem in si poskušam predstavljati, kdo bi pri realizaciji najbolj ustrezal. Sledi telefonski klic, ali je gost sploh na voljo in pripravljen sodelovati, potem pa se zgodba pelje naprej. Vedno gre za umetnika, ki ga občudujem.
Forget jo začinila tudi legendarna transseksualna umetnica Vaginal Davis. Kako je nastalo sodelovanje z njo?Z Vaginal se poznava že leta, vendar sva šele leta 2015 dobila priložnost, da skupaj sodelujeva pri predelavi Mozartove opere Čarobna piščal. Med pripravo smo imeli veliko prostega časa, med katerim sva se zares spoprijateljila, hkrati pa sem napisal tudi veliko besedil. Eno izmed njih je govorilo o mladoletnih spolnih delavkah in delavcih, ki je temeljilo na nizu surovih posnetkov, najdenih na zloglasnih »backpage« straneh, kot jih imenujemo pri nas. Vaginal ima čudovit vokal in je inteligentna oseba, prepolna empatije, zato sem vedel, da bo k težki temi znala pristopiti na spoštljiv način. Takoj je sprejela moje povabilo in z interpretacijo ne samo dosegla, temveč presegla moja pričakovanja.
