Več kot šestdeset tetovatorjev iz Slovenije in tujine je konec tedna ustvarjalo na Gospodarskem razstavišču, kjer je od petka do nedelje potekala že 10. mednarodna tetovatorska konvencija. Nežno brnenje strojčkov s tankimi iglami je polnilo manjši prostor za Bežigradom. Obiskovalci, oblečeni pretežno v črno in z že bogatim naborom poslikav na svojih telesih, so se sprehajali med stojnicami in iskali navdih za nove tetovaže. Tetovatorji so medtem že zbrano sledili črtam, ki so jih prej odtisnili na najrazličnejše dele telesa. Rdečico na koži so počasi prekrivali izbrani motivi.
Po izzive na Norveško
Daniela Černija in Evena Strandvolla je njuno delo še čakalo. »Danes bova izdelala eno manjšo tetovažo, jutri bo precej bolj delovno,« sta pojasnjevala kmalu po tem, ko je tridnevna konvencija odprla vrata. Na mizi je že čakala razgrnjena vsa potrebna oprema za tetoviranje.
Slovensko-norveški tandem je začel redno sodelovati pred nekaj manj kot letom dni. Spoznala sta se na tetovatorski konvenciji na Reki, občasno sodelovanje pa je preraslo v skupno delo. Zato je Daniel Černi rodno Prekmurje pred sedmimi meseci zamenjal za norveško mestece Kristiansand, kjer imata tetovatorja svoj studio K-Town Tattoo.
»Južna Norveška, tam ni toliko snega,« se je zasmejal ob vprašanju, kako je potekalo privajanje na hladno in temno severnjaško zimo. Želja po ustvarjanju na koži, novih izzivih in širjenju tetovatorskega znanja je bila močnejša od nizkih norveških temperatur. »Pri Norvežanih so najbolj priljubljeni Vikingi in motivi, povezani z njimi. Denimo rune in rože. Želje Slovencev so bolj tradicionalne. Trenutno so to simboli, kot sta drevo in krog življenja,« razlike med norveškimi in slovenskimi željami opaža Černi. Modnim muham, kot so kitajske pismenke, ni preveč naklonjen. »Tetovator mora biti tudi psiholog in prepoznati, ali je tetovaža res dobro premišljena želja ali zgolj preblisk. Z vsakim, ki sede na moj stol, se najprej pogovorim, skupaj razvijeva idejo in šele nato začnem tetovirati. Ko mašinca zabrni, je za pomisleke prepozno,« je svoje delo opisal mladi tetovator. Je kdo že prekinil delo zaradi bolečine? »Se je že zgodilo. Nadaljuješ drugič. Za dobro tetovažo je treba tudi malo potrpeti.«
Sami sebi poskusni zajčki
Če je Černi z dolgimi rokavi in hlačami prekril vse umetnine, ki krasijo njegovo telo, njegov sodelavec Even Strandvoll vseh poslikav telesa ni mogel skriti, tudi če bi želel. Tetovaže prekrivajo njegovo popolnoma pobrito glavo in se nadaljujejo po vratu navzdol. »Skoraj ni države, ki bi jo obiskal, ne da bi se tam še tetoviral. Tetovaže so spominki z mojih potovanj,« je povedal zgovorni Norvežan. Ponosno je pokazal na modro tetovažo, ki prekriva dobršen del lasišča. »Na Tajskem sem se povsem spontano odločil, da obiščem ene največjih mojstrov tetoviranja – menihe. Ti sredi džungle še vedno tetovirajo kot včasih: s tušem in iglo. Ročno.« Je bolelo? »Seveda,« je odkrito priznal. »Kdor pravi, da ne boli, laže. Najhuje je tam, kjer je koža najtanjša.«
Svojo prvo tetovažo, majhno zvezdo, si je Strandvoll pred leti na notranji strani stegna naredil kar sam. »Tetovatorji smo pogosto najprej sami sebi poskusni zajčki, zato redkokdo med nami nima tetovaže. Spomnim se, da so pred časom v Nemčiji celo želeli s 50.000 evri nagraditi tetovatorja, ki še nima tetovaže. Niso ga našli,« je povedal Černi. Čare umetnosti na koži je Prekmurec začel spoznavati kot najstnik. Petnajstletnik je takrat dobil pištolico za tetoviranje in prve vbode vadil na dve leti mlajšem bratu. »Narisal sem mu Metallicin šuriken (orožje nindž, op. p.). Bila sva navdušena. Oče malo manj,« se je v smehu spominjal Černi.
Ne ljubezenskim izpovedim na koži
Na področju tetoviranja se je medtem veliko spremenilo, od tehnike do kakovosti materialov. »Včasih so tetovirali ročno s tušem in iglo. Danes to večina počne s strojčki, tetovaže so lahko barvne,« je razvoj strnil Černi. Redno tetovira približno šest let. »Še vedno se vsak dan nekaj novega naučim. Takšne konvencije so odlična priložnost, da vidiš, kakšni so trendi, kaj in kako delajo drugi. Tako se lahko razvijaš in rasteš,« je glavni razlog, da sta se udeležila 10. mednarodne tetovatorske konvencije v Ljubljani, pojasnil tetovator. Sam najraje tetovira realistične motive, a v prvi vrsti želi ustreči stranki. »Razen če si želi tetovirati ime partnerja. Tega ne počnem.« Zakaj ne? »Ne, ker ne bi verjel v njuno ljubezen, ampak iz izkušenj. Številni so se vrnili in si želeli ime prekriti.«
Tudi Strandvoll željam po tetoviranju imena boljše polovice ne želi ustreči. Manj zadržkov ima pri bolj neobičajnih idejah. »Ne sprašuj,« se je zasmejal ob vprašanju, katere so bile tiste najbolj bizarne ideje, ki so jih ljudje želeli ovekovečiti na svojem telesu. Potem se je vendarle vdal in izdal nekaj skrivnosti iz tetovatorskega studia. »Gospodična je želela imeti na notranji strani stegen metuljeva krila, nekemu fantu pa sem na trebuh tetoviral opico. Popek je bil zadnjična odprtina opice,« se je zasmejal. In zakaj je tem željam ustregel? »To so duhovite domislice. Samo enkrat se živi.«
