Skorajda dokončni uradni izidi prvega kroga francoskih predsedniških volitev so potrdili zmago sredinskega neodvisnega kandidata Emmanuela Macrona s 23,9 odstotka glasov, sledi mu skrajna desničarka Marine Le Pen z 21,4 odstotka. Na tretje mesto se je z 19,9 odstotka uvrstil kandidat desničarskih republikancev François Fillon, za njim pa radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon (19,6), peti je kandidat socialistov Benoît Hamon s 6,3 odstotki. Izid glede na zadnje predvolilne ankete ni presenetljiv.
O nasledniku Françoisa Hollanda, ki se je decembra zaradi velike nepriljubljenosti odpovedal ponovni kandidaturi, bo torej 7. maja odločal dvoboj med proevropskim Macronom in Le Penovo, nasprotnico evropskega združevanja. To bo torej spopad, ki bo odločal tudi o usodi Evropske unije. Republikanec Fillon, čigar kandidaturo so zaznamovale predvsem afere, je podobno kot številni drugi republikanci in socialisti že odločno podprl Macrona rekoč, da bi zmaga Le Penove peljala Francijo v katastrofo.
Čeprav rezultati glede na zadnje ankete niso presenetljivi, je še vedno težko verjeti, da ne socialisti ne republikanci ne bodo imeli svojega kandidata v drugem krogu, saj ni izpadel le Hamon, kar se je pričakovalo, ampak tudi Fillon. Do takšnega sočasnega hudega poraza obeh največjih strank na desnici in levici je v peti republiki, v kateri sta se na oblasti ves čas menjavali prav ti dve stranki, prišlo prvič. Socialisti so menda pred razpadom, pa tudi republikanci se bodo zaradi poraza težko izognili razcepu.
Usoda obeh velikih strank bo najbrž odvisna od junijskih parlamentarnih volitev, na rezultate katerih bo močno vplivala tudi izvolitev predsednika, saj Francozi ne marajo dvovladja (kohabitacije) med Elizejsko palačo in skupščino. Trenutno imata obe stranki 90 odstotkov poslancev, ne pa tudi svojega kandidata v drugem krogu.
Politični center si torej zdaj z Macronom, ki ima veliko možnosti za končno zmago, lahko obeta, da bo postal nova sila na francoskem političnem prizorišču. Le Penova še ni povsem brez možnosti 7. maja, a njena Nacionalna fronta, ki očitno stagnira, bi s takšnim odstotkom na junijskih parlamentarnih volitvah, kot ga je zdaj dobila Le Penova, težko dobila več kot deset poslancev, saj volitve potekajo po večinskem sistemu. Tudi Mélenchonu junija najbrž ne bo uspelo unovčiti njegovih 19,5 odstotka.
Fillon – največji poraženec
Glavno vprašanje volitev je bilo, ali bo desničarju Fillonu uspelo, da bi se večji del volilcev, ki so ga zapustili po izbruhu afere s fiktivno zaposlitvijo njegove soproge konec januarja, vrnil k njemu. Očitno ne in Fillon je največji poraženec volitev, saj je bil do januarja tako rekoč brez pravega tekmeca za vselitev v Elizejsko palačo. Afere so začele prihajati na dan tri mesece pred volitvami in za Fillona so bile toliko bolj pogubne, ker je pred tem veljal za poštenega politika. V zagati je bil tudi zato, ker je prej od Francozov zahteval odrekanje z zategovanjem pasu, sam pa si je prek svojih družinskih članov (otroka sta mu nakazovala tri četrtine »zaslužka za svoje delo« v parlamentu) prisvajal javni denar.
Macron je imel srečo
Od Fillonovih afer in njegovih nezadovoljnih volilcev je imel največjo korist 39-letni Macron, nekdanji minister za gospodarstvo v socialistični vladi predsednika Françoisa Hollanda, pred tem njegov svetovalec, še prej bankir pri Rotschildu, sicer pa po izobrazbi filozof. Kot po maslu mu je šlo že zato, ker sta na primarnih volitvah desnice in socialistov povsem nepričakovano zmagala najbolj radikalna kandidata, konservativni neoliberalec Fillon in zagovornik univerzalnega temeljnega dohodka Hamon, zaradi česar se mu je na političnem centru odprl velik prostor. S svojim optimizmom, leporečjem ter preseganjem delitve na levico in desnico je na trenutke spominjal na Boruta Pahorja. Če je pri gospodarskih vprašanjih nekoliko desno, je glede migrantov in revnih predmestij levičar.
Le Penova je še nevarna
Vsekakor je za EU in najbrž tudi za Slovenijo dobra novica, da ima Macron odlično izhodišče za drugi krog. A prav v tem njegovem pozitivnem odnosu do evropskega združevanja se skriva glavna nevarnost zanj. Le Penova bi namreč lahko poskušala okoli sebe zbrati vso veliko koalicijo, ki je leta 2005 glasovala proti evropski ustavni pogodbi. A težko je verjeti, da bi več kot četrtina volilcev evroskeptika Mélenchona, ki je vendar tudi levičar z občudovanja vredno humanistično izobrazbo, glasovala za skrajno desničarko Le Penovo.
