Potapljači z vseh koncev Slovenije se bodo danes spustili v hladno Ljubljanico in odstranili nesnago, ki se je na dnu nabirala od lanske čistilne akcije. V soboto, ki je najbližja 22. aprilu, ko praznujemo mednarodni dan Zemlje, se namreč že tradicionalno umaknejo turistične ladjice, kajakaši in najbolj zgodnji deskarji z vesli, pobudo pa v vodi prevzamejo potapljači. Vsako pomlad se lotijo temeljitega čiščenja najbolj obljudenega območja zelenkaste mestne reke. V motno vodo se bodo tokrat potapljači spustili na nabrežju nasproti gostišča Livada in prečesali rečno dno do osrednje tržnice.
Ekološko-čistilna akcija Ljubljanice, ki jo v sodelovanju z ljubljansko mestno občino organizira ljubljansko Društvo za podvodne aktivnosti Vivera, bo letos potekala že šestindvajsetič zapored. Pred več kot dvema desetletjema si skupinica entuziastov s predsednikom društva in izkušenim potapljačem Mirom Potočnikom na čelu ni mogla več zatiskati oči pred kupi odpadkov, ki so kazili dno Ljubljanice.
Vsi bi lahko odkolesarili domov
Samo lani je približno petdeset potapljačev ob pomoči številnih prostovoljcev pri Čevljarskem mostu na kopno potegnilo več kot dve toni odpadkov. »Čeprav je Ljubljanica v zadnjih letih res bolj čista in v njej ni toliko okolju nevarnih odpadkov, pa imamo potapljači vsako leto kar precej dela,« pojasnjuje nepogrešljivi član organizacijske ekipe in prav tako izkušeni potapljač Marko Vrenjak. Ekipi se je sicer pridružil nekoliko kasneje, a je čistilna akcija vsako leto na njegovem koledarju. »Rojen sem na morju, a živim v Ljubljani. To je moje mesto, do katerega čutim pripadnost, in ta čistilna akcija je gesta mestu.«
Na kopno je tako potapljač iz Ljubljanice potegnil že nešteto steklenic, kozarcev, stolov in miz z gostinskih letnih vrtov, pa kovinskih ogrodij senčnikov, plinskih grelnikov, korit za rože, stojal za kolesa in okolju prijazno prevozno sredstvo, na katerega potapljači naletijo najpogosteje -kolesa. Vrenjaka je sicer med preteklimi najdbami, med katerimi so se znašli celo avtomobili, najbolj presenetil izvenkrmni ladijski motor, na katerega je naletel pri Trnovem. »Tam je Ljubljanica plitka, zato res ne vem, zakaj ga niso izvlekli ven,« se sprašuje.
Kup odpadkov (pre)hitro v pozabo
S čim vse jih bo reka presenetila danes, Vrenjak le ugiba: »Upam, da odpadkov ne bomo šteli v tonah. Odvisno, kako divje je bilo poletje in kako so se obnašali obiskovalci nabrežij. Vse to se namreč pozna tudi na dnu Ljubljanice.« Med deset in enajst stopinjami Celzija ima te dni štiri metre globoka reka, deževje pa je poskrbelo, da je vidljivost še nekoliko slabša.
»S čistilno akcijo se na neki način zahvališ naravi, hkrati pa je to tudi priložnost za prijetno druženje z drugimi potapljači. Nekateri se nam pridružijo vsako leto,« doda Vrenjak, ki je z naravo tesno povezan že od malih nog: najprej kot tabornik, zdaj kot potapljač.
Nesnago, ki jo bodo potapljači potegnili na kopno, bodo tudi tokrat v opomin občanom, da reka ni smetišče, razstavili na Čevljarskem mostu. Vendar na kup zarjavelega železja, z muljem prekritih koles in drugih smeti, ki v reko ne sodijo, ljudje (pre)hitro pozabijo, obžaluje Vrenjak. »Vsak bi moral pomisliti, koliko nekoga stane, da v reko odvrže na primer plastenko, ter koliko dela s tem povzroči okoljevarstvenikom, prostovoljcem, kako njegovo početje vpliva na okolje,« je do objestnega ravnanja nekaterih kritičen Vrenjak, ki zato razmišlja, da bi bilo v prihodnjih letih še več energije treba vložiti v ozaveščanje in spodbujanje ljudi k bolj odgovornemu ravnanju do okolja.
