Zamisel za Boiler Room je nastala pred slabim desetletjem, ko je mladi podjetnik Blaise Bellville iz kurilnice zapuščene stavbe v Londonu začel prenašati nastope didžejev. Projekt se je kmalu razvil v globalno institucijo, ki nagovarja večmilijonsko svetovno občinstvo in ima stalne pisarne na petih celinah. Čeprav je gostil zvezdnike klubske elektronike, kot sta Carl Cox in Skrillex, in pridobil korporativne sponzorje, njegov forte ostaja raziskovalna žilica, ki popelje v drobovje lokalnih scen, kjer besedo dobijo manj znani ali čisto neznani izvajalci.
Naša različica v K4
Boiler Room se je javil iz več kot stotih mest, od Adelajde do Vroclava, lani za prvomajske praznike iz Pekinga in Šanghaja, na območju nekdanje Jugoslavije pa se je do zdaj ustavil le v Pulju in v Beogradu. Po mnogih letih pričakovanja in zavesti o tem, da je domača scena primerljiva z dogajanjem po svetu, da je zrela, da bi si pravzaprav zaslužila svoj Boiler Room, je ta prišel k nam v sodelovanju s kolektivom Stiropor, ki organizira istoimenski festival elektronske glasbe, in klubom K4. V slabih petih urah prenosa v živo se je predstavil uravnotežen nabor sedmih uglednih aktov različnih klubskih smeri in generacij, ki so suvereno izpeljali večer, a ima domače podzemlje še dovolj rezerv. Vsaj še za dva ali tri dogodke.
Čeprav je osnovna forma platforme klubska, prenaša tudi koncerte, obenem pa je njen temeljni koncept dovolj fleksibilen, da omogoča prenos glasbenih vsebin iz najrazličnejših prostorov. Oglasila se je že iz dnevnih sob, studiev, koncertnih dvoran, avditorijev, s teras in streh ter celo kopališč. Štirka se je izkazala kot dobra gostiteljica, kot varna in primerna izbira, ki več kot zadostuje tematskim in tehničnim zahtevam dogodka. Sočasno je s to koprodukcijo pokazala, da je še zmeraj aktualna in na sledi relevantnih klubskih trendov.
V ritmu hiphopa
Dobra polovica programa je bila zapisana hiphopovski ritmiki. Ogrevala sta mladi.čunfa iz Kopra, ki se je loteval njenih sodobnih oblik, in Žiga Murko, ki je pokazal na njene soulovske in jazzovske barve, kar je oplemenitil z igranjem pozavne v živo. SunnySun, ki je nastopil tudi kot MC, je dvignil temperaturo na plesišču. Pohvale gredo razgibanim plesalcem, ki so pospremili njegov nastop. Normativno staro šolsko kritiko hip-hopa pa je izpeljal Borka.
Do nastopa Lavke, ki je s simbiozo housa, electra in retro sintov dogajanje domiselno zapeljal v drugo polovico, se je prizorišče napolnilo do skrajnih zmogljivosti. To ni bilo zgolj pred nastopajočim, kot veleva običajni scenografski protokol, temveč je v prepoznavni maniri Boiler Room stalo tudi za izvajalcem. Didžej in žurerji, ki plešejo za njim, gledajo neposredno v kamero, v občinstvo na drugi strani ekrana, gledajo v zasebne prostore, v spalnice ali pisarne, ki se tako s pomočjo sodobne tehnologije spremenijo v virtualni klub. Gledalec se ne seznani le z glasbo, temveč tudi z običaji in nravmi, modo klubskih populacij. Štirkarji so se izkazali za vzorne in elegantne, morda za odtenek preveč zadržane s svetlimi izjemami, ki so držale tempo.
Večer je nadaljeval Christian Kroupa v presenetljivo nežni, eterični, mestoma plemenski deep house izpeljavi na sledi nedavno izdanega malega albuma Mutual in Divine Love. Prenos se je končal s triom Niplodok, ponosom domačega podzemlja, z ansamblom, ki muzicira na analogne sintetizatorje, iz katerih je kot po navadi izvabil pravotaktno acid poslušalnico.
Boiler Room dokazuje, da ima podzemna elektronika privržence po vsem svetu. Slovenska alternativna scena se je s tem dogodkom predstavila relevantnemu občinstvu, globalni mreži somišljenikov.
