Bejrut, to veliko obmorsko mesto, ponekod spominja na istanbulski ali kairski vrvež, drugod se zdi kot mesto duhov z zapuščeno vrsto kulisnih stavb, za katerimi so skrita vladna poslopja. Bejrut je verjetno model mesta prihodnosti, kjer se srečujejo različne nasprotujoče si značilnosti in napetost med krščanskimi in muslimanskimi skupnostmi. Tu srečamo vse, od hitro rastočih varovanih naselij, visokih novogradenj ob napol podrtih vilah do razkošnega nakupovalnega centra, nad katerim ždi obzidano in zastraženo območje.
Laboratorij združevanja
Umetniki in kustosi radi govorijo o Bejrutu kot laboratoriju, prostoru združevanja in načrtovanja. Tudi tam razpravljajo o sodobni umetnosti, ki jo je vpeljal mitski tridnevni dogodek Sanayah Garden leta 1995, ko so umetniki zasedli javno površino parka in tam vzpostavili polje svobode in ustvarjalnosti. Park je danes ograjeno in zastraženo otroško igrišče, tam ni moč več najti rezidenčnega centra, kjer je pred leti bivala tudi slovenska umetnica Alenka Pirman. Je pa v bližini vrsta izobraževalnih in razstavnih prostorov, med katerimi je najstarejši rezidenčni in projektni prostor Zico House, poln sledi umetniškega dogajanja. Razslojenost družbe na revne in bogate, tiste iz diaspore ali prišleke iz različnih držav po svetu, se vidi na vsakem koraku. Enako tudi vpliv ameriške univerze, armenske skupnosti in zalivskih držav. Med premožnimi pa se najdejo tudi podporniki umetnosti, ki svoje posesti dajo začasno na razpolago umetnikom, oblikovalcem in arhitektom za studie, razstave in dogodke.
Pomoč od zunaj
Mednarodna podpora lokalnim iniciativam sega v pozna 90. leta, sledila je vzpostavitev infrastrukture za umetnike in kulturne organizacije, vse od finančne podpore, izobraževanja, izmenjav in rezidenčnih programov do razstav in festivalov. Pri vzpostavitvi tako nevladne umetnostne scene kot trga je igral pomembno vlogo tudi domačin Saleh Barakat, danes uspešen galerist. Libanonska umetnost je vsaj od takrat navzoča tudi na mednarodnem prizorišču. Atlas Group oziroma Walid Raad, denimo, raziskuje in dokumentira strategije izraelsko-arabskih konfliktov in vojn in tvori »arhiv kot umetniški projekt«, skupaj s teoretikom Jalalom Touficom pa razvija teorijo, ki poskuša s specifičnimi izkušnjami in dilemami libanonskega intelektualca in umetnika seznaniti zahodno občinstvo. Podobno vlogo ima Rabih Mroué, gledališčnik in vizualni umetnik, ki je pred leti razstavljal v ljubljanski Mestni galeriji, v svojih delih pa reflektira osebno izkušnjo vojne in socialnih prevratov v nestabilnih političnih razmerah.
Kot je pogosto slišati, konteksta libanonske umetnosti ne gre poenostavljati. Poleg številnih organizacij in zasebnih galerij je bila za samoreprezentacijo in samorefleksijo pomembna ustanovitev Arab Image Foundation z bogatim arhivom za raziskovanje vizualne kulture arabskega sveta, ki spodbuja tudi eksperimentalno videoprodukcijo v regiji. Zasebni Muzej Sursock pa nas seznanja tako s časom razcveta francoskega Bejruta, kulturnega središča in luksuznega letovišča, takrat imenovanega Vzhodni Pariz, kot z začetki moderne umetnosti in modernizma, ki so ga spremljali jesenski saloni po pariškem vzoru vse od leta 1961.
Živahna umetniška četrt
Zunaj centra v industrijskem okolju je sčasoma nastala prava umetniška četrt, ki pa se ji že obeta gentrifikacija. Tam je tudi Bejrut Art Center, usmerjen v konceptualno in medijsko prakso, v njem pa trenutno razstavlja arhitekt, pisatelj in umetnik Tony Chakar, ki v svoji praksi spaja podobe, filozofijo, arhitekturo in tekst ter kritično opozarja na poblagovljenje politike in umetnosti. Z bližnjo galerijo Station je večkrat sodeloval Miha Vipotnik kot umetnik in kot kustos razstav. Vipotnik, ki mu ljubljanska ALUO nikoli ni ponudila mesta profesorja, od leta 2000 poučuje film in medije na bejrutski univerzi USEK in na akademiji ALBA, kjer je ustanovil medijski oddelek.
V manjši Galerie Tanit radi govorijo francosko in te popeljejo po razstavi slik in kipov Ghassana ZardaLucy In the Sky, ki za naslove del uporabi kar citate iz istoimenskega komada Beatlov. Do tja me zapelje Cynthia Zaven, s katero se srečava spet po osmih letih. Pred leti je sodelovala na festivalu Mesto žensk in našla podobnosti med živahno umetnostno sceno v Ljubljani in Bejrutu. Morda, čeprav se mesti zelo razlikujeta po razmerah delovanja, še zlasti zaradi bejrutske permanentne nestabilnosti, velikega kapitala in zasebnega vlaganja v umetnost. Cynthia je zdaj uspešna zvočna umetnica, uči na konservatoriju za glasbo in komponira glasbo za filme, na primer za svetovno uspešen libanonski film Tramontane. Pred dnevi pa je bila njena 12-kanalna zvočna instalacija Perpetuum Mobile, ki jo je postavila v epskem Bakhusovem templju sredi arheološkega naselja v Baalbecku, nominirana za nagrado prix ars electronica.
V Bejrutu, mestu presenečenj in raznovrstne kulture, se srečujejo mednarodno uveljavljeni umetniki in samonikla prizorišča, podporniki umetnosti in brezobzirni mešetarji, prijetne kavarne in nebrzdana gneča. Vse to se lahko zdijo nerazumljivi paradoksi in nasprotja, ki pa so pravzaprav vpisani v libanonsko realnost, ki jo kaže tudi arhitektura mesta, kjer ob propadajočih hišah čez noč lahko zrastejo visoke stolpnice in na antičnem forumu največja mošeja na svetu, predeli mesta pa so ali razsuti ali polikani, vmes pa stoji tudi kakšen blok, v katerem si lahko svoj avtomobil pripelješ do spalnice ali pa naletiš na zažgan avtomobil kot artefakt.
