Nisem ponosen, da včasih izgubim živce, a sem se z leti navadil živeti z norcem v sebi in razumem, kako težko mu je prenašati grobosti tega sveta, še posebej tiste, ki so postale samoumevne in zakonsko dovoljene. Da je v mestu, kjer je hrupa že tako preveč, dovoljeno povsem legalno nadlegovati ljudi z reklamami, katerih hrup se med hišami še okrepi, je za moje predstave o mestu nesprejemljivo. Tak hrup je lahko v sodobnem mestu le eksces, ki si ga privoščijo demonstranti ali ulični gledališčniki, pa seveda vsi ekshibicionistični šoferji z glasnimi motorji in basovskimi zvočniki. Ne razumem pa, da lahko neki mestni uradnik dovoli nekomu, da za plačilo s hrupom poseže v zvočni prostor njegovih meščanov. Zame je to nekaj, kar bi moralo izginiti iz mest skupaj z izpusti škodljivih izpuhov v ozračje.
Neprijeten hrup in strupeni izpusti so harmonično združeni tudi v rednih popoldanskih koncertih pihal na naši sloviti »tržnici«. Tam, kjer čez dan prodajajo sadje, zelenjavo in celo metle, vsako popoldne čistilci smeti ne pometajo, ampak jih s hrupnimi motornimi igračami pihajo na kupe. Na prostoru, kjer je do potresa stal ljubljanski licej, zdaj pa se bije boj za njegovo za mnoge očitno zelo sveto podzemlje, imamo vsako popoldne enourni pihalni koncert z vonjem po fosilnih gorivih. Metle so očitno postale nekaj, kar se na trgu samo prodaja, za praktično rabo pa so svoj zgodovinski čas že preživele. Kot na kolesarje še danes marsikdo gleda kot na reveže, ki nimajo za avto, bi bilo tudi za naše mesto najbrž manj ugledno, če bi čistilci zelene prestolnice Evrope delo opravljali v tišini in na lasten pogon in vsi, ki živijo in hodijo tam naokrog, ne bi mogli slišati, videti in vonjati napredne tehnologije v njihovih strokovnih rokah.
