Če slutite past, se ne motite. Uvodni navedek ne pripada Alešu Primcu, novoizvoljenemu predsedniku novoustanovljenega Glasu za otroke in družine (GOD), temveč Janezu Janši, kmalu četrt stoletja predsedniku SDS. Bi ga pa, skoraj, lahko podpisal tudi Primc. Skoraj, kajti vsaj doslej je bil v eni sami točki videti bolj zadržan od Janše. Glede migracij oziroma beguncev namreč. A čeprav se je tudi v govoru na ustanovnem kongresu nove stranke Primc tej temi izognil, je razlika predvsem estetska, kajti programski dokument GOD pravi: »Vdor arabizacije in šeriatizacije v Slovenijo in Evropo pomeni kulturno, civilizacijsko in varnostno grožnjo. Dolžni smo zavarovati civilizacijski položaj žensk in otrok v Evropi ter zagotoviti njihovo varnost.« S takšnega izhodišča lahko še pred predvolilno kampanjo pričakujemo zagrizen spopad med Primcem in Janšo za primat med domobranitelji.
Pa tudi spopad, no, ker gre za politiko, popravimo to v tekmo za volilce precej desno od sredine, saj v programu GOD ni bolj ali manj ničesar, kar ne bi bilo že v programu SDS. In česar v pretežnem delu ne bi bilo v programih NSi in zunajparlamentarne SLS. Med bogom, družino, domovino ter pridnimi in poštenimi podjetniki in delavnimi ljudmi, kakor jih vidijo omenjene stranke, so razlike skoraj izključno v odtenkih in, kajpak ne nepomembno, vodilnih osebnostih. Predvsem slednje, denimo, umeščajo NSi kot izrazito manj zadrto bliže politični sredini kot druge tri.
Janša je svoj največji (in pravzaprav edini) volilni uspeh leta 2004 dosegel tako, da je prepričal tudi del netradicionalnih volilcev desnice. Da je, drugače rečeno, z igrano »konstruktivnostjo« segel čez sredino. Po letu 2008 se je temu odpovedal in zdaj, tudi če bi hotel, niti na desno prednostno nagnjenega dela neopredeljenih volilcev (swinging voters) ne more več prepričati. Tem sta se, kot je videti, odpovedala tudi Primc in SLS. Čeprav nemara veliko ljudi nima nič proti višji rodnosti ali meji na drugi obali (ali še malo čez) Piranskega zaliva, se jim njuna za dosego teh ciljev predlagana sredstva pač ne zdijo sprejemljiva. Toda volitev v Sloveniji – drugače kot referendumov – ne odločajo vnaprej prepričani, temveč neopredeljeni volilci.
Tem je bilo po letu 2008 z leve strani in nazadnje leta 2014 menda še iz »moderne sredine« serviranih že nekaj »novih obrazov«, od katerih sta dva, Zoran Janković in Miro Cerar, na volitvah celo spektakularno zmagala. Po izkušnjah z obema bi smeli pričakovati, da so volilci zdaj že malce manj navdušeni nad političnimi povzpetniki. Oziroma, če upoštevamo nenehno padajočo volilno udeležbo, da so bolj apatični. In če utegne Primc na desni prispevati k že pregovorno učinkoviti mobilizaciji krščansko-konservativnih prepričanih, od sredine proti levemu robu ni videti človeka (starega ali novega) ali ideje, ki bi motiviral(a) volilce. Glasovi se po bazenu levo-liberalnih prepričanih pretakajo ob upadajoči gladini, medtem ko niti razočaranih, kaj šele neopredeljenih v resnici nihče ne nagovarja. Drugače rečeno, Primc ni rešil nobene težave SMC, SD in DeSUS (čeprav bo zelo verjetno res »jemal« glasove Janši), je pa kakšno poudaril. Recimo težavo z verodostojnostjo in prepričljivostjo tako imenovane levice.
