V Trstu rojeni intelektualec Boris Furlan (1894–1957), antifašist, vnet zagovornik demokratičnih vrednot, profesor prava in odvetnik, je bil poleti 1947 aretiran, nato pa so mu sodili na montiranem Nagodetovem procesu, ker naj bi med drugim sodeloval s tujimi obveščevalnimi službami in ker je kot prvi prevedel Orwellovo Živalsko farmo. Obsojen je bil na smrt, in to že drugič – prvič ga je na smrt v odsotnosti obsodilo fašistično vojaško sodišče po okupaciji Ljubljane. Umrl je leta 1957.
Družina Borisa Furlana je pred prihodom fašizma živela v Trstu in nato v Ljubljani, od koder je konec leta 1941 skozi Carigrad, Tel Aviv, Kairo, Cape Town in Trinidad zbežala v New York. V Ljubljani je ostal le sin Borut.
Njegova sestra, danes 94-letna Stasha Furlan Seaton, od leta 1946 živi v ZDA, od koder se nikoli več ni vrnila domov. Širšo družinsko zgodbo je leta 2014 popisala v zajetni knjigi v angleškem jeziku Vojna vse spremeni, ki je naposled izšla tudi pri nas. Spremno besedilo je napisal zgodovinar Peter Vodopivec, ki je v svojem delu Usoda slovenskih demokratičnih izobražencev iz leta 2001 širšo slovensko javnost prvič seznanil z usodo Borisa Furlana.
Drugo knjigo, Domov, je napisal Stashin brat Aljoša Furlan (1926–1963), ki je po odhodu družine iz New Yorka v London zaradi očetovega imenovanja za člana jugoslovanske vlade v izgnanstvu še mladoleten ostal v ZDA sam. V knjigi, ki je nastajala med letoma 1943 in 1947, je pisal o tem, kako se je znašel, in o dolgi poti iz Bronxa na Postojnsko 66 v Ljubljani, kjer dóma ni bilo več. Predgovor za nedavno slovensko izdajo je napisala njegova hči Špela Furlan. V knjigi, obogateni s fotografijami, je prvič objavljen tudi avtorjev članek ob dnevu republike leta 1962 z naslovom Postoj in pomisli, iz katerega veje njegov neomajni življenjski optimizem.
Domov
Od zgodnjega jutra opravlja petnajstletni Aljoša Furlan v New Yorku različna priložnostna dela, da preživi, vse popoldneve se s pomočjo zvestega sošolca uči kot izredni dijak Gimnazije Georgea Washingtona, kjer tudi maturira. Vmes se zaljubi in se namesto na študij prijavi v narodnoosvobodilni boj prek vojne misije, kar mu prinese potni list z ameriškim izstopnim in ruskim vstopnim vizumom. Pot domov, polna težkih preizkušenj, ki fanta čez noč prelevi v odraslega človeka, se začne z ladjo iz Portlanda po reki Columbia na odprto morje do Aleutov, nato po Ohotskem morju in naprej vse do Vladivostoka in nazadnje z vlakom do Moskve in Beograda. Od tam za tri leta odpotuje na študij za vojnega pilota v ruski Čkalovsk, preden se vrne v Ljubljano.
Delo se precej časa osredotoča na Aljoševo bivanje v New Yorku, ki je bilo v marsičem naporno in ki bi za gimnazijca, ki ga je zapustila družina, moralo biti žalostno ali osamljeno obdobje, a ga prevevajo optimizem, radost, že kar zanosna drža, ki ga je spremljala vse njegovo, sicer kratko življenje. »Tak je bil po značaju, pa delaven, preudaren in duhovit,« je zapisala njegova hči v predgovoru.
Po vrnitvi domov je Aljoša Furlan postal poročevalec zunanjepolitične redakcije Dela. Poročal je z Bližnjega vzhoda, spremljal Tita na uradnem obisku v Indiji in Burmi, pokrival volilno kampanjo Johna F. Kennedyja leta 1960 ter delal kot poseben poročevalec v sedmih južnoameriških državah. Umrl je star 36 let.
