Dan pozneje se je zgodba ponovila, tokrat pri glasovanju o novih ustavnih sodnikih. Nekaj poslancev koalicije je sicer, skritih za zaveso glasovalne kabine, dvojnemu doktorju prava in zvestemu Janševemu zagovorniku Klemnu Jakliču odreklo podporo, a je tudi on dobil skoraj ustavno večino oziroma dvajset glasov več kot pred dobrim letom dni, ko se je pred isto poslansko garnituro neuspešno potegoval za sodnika na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Kadrovsko mešetarjenje je torej tokrat obrodilo sadove. Ali povedano drugače: Janez Janša je poleg poslancev svoje stranke, kar seveda ni nikakršna novost, postrojil tudi poslance koalicije.
Ne moremo si zatiskati oči pred tem, da so strankarska kupčkanja politična realnost in da so se dogajala v vseh mandatih. Vendar pa pri odločanju o nekaterih stvareh vezane strankarske trgovine preprosto ne bi smelo biti. Na vrhu tega seznama je prav sestava ustavnega sodišča, ustanove, ki je zadnji varuh ustavnosti in zakonitosti. Tega bi se moral prvi zavedati predsednik republike Borut Pahor, ki predlaga kandidate za ustavne sodnike. A je osrednje vodilo njegove politike, ki je v predvolilnem letu še okrepljeno, levo-desno samouravnoteževanje.
Vsekakor bi se moral nedopustnosti strankarskega barantanja pri tako usodnem vprašanju zavedati tudi Miro Cerar. Kot pravni strokovnjak je pred leti pozival h krepitvi ugleda ustavnega sodišča, kot premier pa je na te pozive očitno pozabil. V krogih (blizu) SMC pa je mogoče slišati celo, da je vezana trgovina pri izbiri članov fiskalnega sveta in ustavnega sodišča dokaz, da je največja vladna stranka odrasla. Da je torej postala politike vešča oziroma »normalna stranka, kot vse druge«.
SMC, ki so ji ob vstopu v politiko mnogi očitali, da je politična druščina brez barve, vonja in okusa, se je v dveh letih in pol vladnega delovanja vendarle nekoliko obarvala. Kot kalna voda. Njen simbol je postala ograja na meji. Njen način delovanja je kadrovanje naših »novih obrazov« na najpomembnejša nadzorniška in upravljalska mesta; a se morajo ti »novi obrazi« zaradi preteklih nahrbtnikov še pred imenovanjem posloviti. Kot najprepoznavnejši obraz stranke pa se je ob Cerarju izrisal obraz notranje ministrice Vesne Györkös Žnidar. Torej tiste ministrice, ki ni pripravljena na pogovor s prosilci za azil in njihovimi podporniki, je pa »njena« policija proti njim pripravljena uporabiti »strokovne prijeme«.
Če so novi obrazi in obljube nove politike zaradi konkretnih potez nekdanjih novih strank – Zares in Pozitivne Slovenije – izgubili velik del svojega blišča, je ta blišč po treh letih obstoja SMC ugasnil. Tudi zato, ker Zares in PS volilci vendarle niso prepoznali kot povsem nove politike, Cerarjeve obljube načelnosti in etičnosti pa so v njih vzbudile še zadnje upanje. Razočaranje je tako še večje, prostor neprikriti stari politiki pa na stežaj odprt. Kot kažejo zadnje javnomnenjske raziskave, Janezu Janši za zmago na prihodnjih volitvah ne bi bilo treba storiti nič drugega, kot da se udobno zlekne v fotelj in čaka. Njegova težava je lahko zgolj to, da – glede na doslej pokazano – ne zna tiho in mirno čakati.
