Nered v gozdovih

Pričakoval sem, da bomo les prodajali pregledno, da bomo skušali zanj iztržiti čim več, po drugi strani pa bomo poskrbeli, da bodo naša podjetja imela dovolj kakovostnega lesa. Kako naj sicer izdelujejo kakovostne izdelke? Podjetij, ki proizvajajo izdelke iz lesa, ne bi smeli obremenjevati z visokimi cenami, vsaj dokler si ne opomorejo in se ne utrdijo na trgu. Potem bodo lahko državi vračala v obliki davkov denar, za katerega je bila država prikrajšana z nižjo ceno.

Ampak naš kakovosten les še vedno roma čez mejo. Treba je samo malo postati na križišču v Dravogradu in opazovati tovornjake, naložene z najboljšim lesom, ki so namenjeni proti Viču. Torej nič bolje kot prej, ko so z lesom gospodarili koncesionarji. Skrbijo me tudi govorice in poročila, da se pod mizo dogovarjajo, kolikšno ceno lahko kdo ponudi. Menda ne sme biti previsoka. Komu pa je v interesu, da naj bodo cene nižje? Ali kupujejo les posamezniki, ki sploh nimajo zveze z gozdovi, ampak je njihov interes, da les kupijo po nižji ceni in ga potem drago prodajo naprej. Mogoče celo na dražbah v tujini. Na to misel me napeljuje tudi dejstvo, da je poslovna skrivnost, komu se prodaja les in po kakšnih cenah. Ali bomo tako postavljali na noge lesno industrijo?

Država oziroma podjetje, ki upravlja državne gozdove, mora dati prednost domačim kupcem, presežke pa na pregleden način prodati po najvišjih dosegljivih cenah. S skrivalnicami glede prodaje pa je treba takoj nehati. Mislim, da je tu najbolj odgovorno ministrstvo za kmetijstvo. Ko sem ob ustanavljanju SiDG poslušal ministra Židana, sem upal, da bo v našem gozdarstvu končno zavladal red. Žal ni tako. Zato pozivam ministra, da naj s svojimi sodelavci stori vse, da se nepravilnosti pri prodaji lesa odpravijo. Ne vem, kako je v zasebnem sektorju in ali imajo pri prodaji kakšne omejitve. Mislim, pa da bi morali del lesa prodati slovenski industriji.

In še nekaj me moti. V naših gozdovih ni več reda. Ne upoštevajo se v celoti predpisi, ki velevajo, da je treba odpadke odložiti tako, da podlubniki ne morejo priti do delov, kamor bi lahko odlagali jajčeca, to so debelejše veje in vrhovi. Ponekod najdeš pravo razdejanje, saj so lesni odpadki preprosto s traktorsko ploščo potisnjeni na kup, iz katerega štrlijo primerna legla za nov lubadarjev zarod. Naj se stvar uredi tako, da se nova sečnja ne odobri, dokler stara ni pospravljena po predpisih. Ne vem, koliko pooblastil imajo logarji. Kaj pa inšpektorji? Predvsem pa je v gozdovih mnogo preveč posušenih dreves. Če odtrgaš kose lubja, pod njim najdeš ličinke. To bi moralo najprej iz gozda.

Ko gledam ta nered, se sprašujem, kako dolgo se bomo še lahko ponašali s svojimi gozdovi. V času, ko še nismo sanirali posledic žledoloma, posegamo po kakovostnem drevju in ga vozimo iz države. Posekajmo najprej bolni les, da se izognemo katastrofi v morebitnih sušnih letih. In še nekaj: v prejšnji državi se je v gozdove tudi veliko vlagalo, in to s pogozdovanjem, strokovnim načrtovanjem vlak, urejanjem gozdnih cest in povezavo kmetij. Danes nam je glavna skrb sekati s čim manjšimi stroški, uvajati tehnologijo strojne sečnje, ki me spominja na klavnice piščancev. Zavrgli smo učinkovito gospodarjenje z gozdovi. Nekoč so se k nam hodili učit iz tujine. Zdaj prihajajo samo še po les. Do kdaj bo tako? Kmečki gozdovi so večinoma urejeni, saj kmet ve, da so v primeru slabe letine ali ob izbruhu bolezni živali rešitelji kmetije. Slabše se godi gozdovom, ki so po denacionalizaciji končali v neodgovornih rokah. Lastniki v njih vidijo le dobiček. Ne zavedajo se, da z neredom v svojem gozdu ogrožajo tudi tiste, ki za gozd vzorno skrbijo.

Pri tovarni ivernih plošč v Otiškem Vrhu je še vedno po starem. No, pred skladovnicami propadajočega lesa je opaziti avstrijski tovornjak z napisom, ki pove, da pobira odpad. Še ta les bomo poceni prodali v tujino, kot kaže. No, bolje to, kot da propade na dvorišču tovarne, ki bi jo po mojem mnenju dobri gospodarji kmalu postavili na noge.