Grosuplje je bilo včasih nekaj več, malo bolj intrigantna blatna vrtača, ne tako kot danes le snobovsko spalno naselje, kjer se res lahko udobno in lagodno in gosposko živi, delaš in šteješ denar v prestolnici in v Grosuplju igraš tenis ter hodiš na džoging in spiš v miru, kakor da si kralj na Betajnovi. Vse lepo in prav, vendar brez prave kmečke duše, brez pravih dolenjskih biserov, ki že zjutraj zakikirikajo: oj, to je ta moja dolenjska vas. Včasih je bil to kraj nesrečnega imena, kjer je bil Sašo Hribar bademajster na bazenu pri motelu in je ljudi ščuval, naj skočijo tja, kamor ne smejo. Reševalec iz vode, ki ljudi napeljuje, da bi naredili nekaj smešnega, kar je v oziru povprečnega življa večinoma prepovedano, saj se ljudje najbolj smejijo takim artikulacijam in dogodbam, ki jih sami nimajo jajc nabijati. Kajti dober humorist je tisti, ki vehementno dreza v prepovedano ali vsaj tisto, kar bi vsak, ki ima rad mir in jih ne bi rad dobil po grbi, zamolčal, izbrisal, pozabil, da ja ne bi bil tisti, na katerega bi bili za hrbtom usmerjeni kazalci.
Iz odmaknjenega Grosuplja v še bolj odmaknjeno Višnjo Goro
Včasih si v Grosuplju srečal šefa današnje Uefe in cvet slovenskega odvetništva, pa različne doktorje znanosti, znane igralce, režiserje, filmske producente in snemalce, grosupeljskega Napoleona, vsem nam znanega plešastega vožda, pa razne privatnike in tudi kak pesnik je švignil izza vogala, da so prestrašeni kmetje sfrfotali, kakor da bi vrgel kamen v jato golobov. Včasih se je tam v bife hodilo v gumijastih škornjih in se je konj privezal pred beznico, redko se je našel junak, ki ne bi imel na sebi modrega delavskega kombinezona. Mali kraji so bili konec sedemdesetih in sploh v osemdesetih velike trdnjave, v Grosuplju se je nujno govorilo v dolenjščini, pili so se jutranji šnopsi in delavci v poflekanih kombinezonih so hitro potegnili v klofuto pripravljeno lopatasto roko, če si bil preveč glasen, sploh pa pameten. Danes so vsi ti sinonimi v bližini Ljubljane postali predmestje, zvezano s prestolnico s primestnimi, nemara lahko rečemo kar mestnimi avtobusi, nič več ni tako, kot je bilo, in nekaterim se lahko kolca po tistih časih, ko si je vsak malo bolj podjeten uslužbenec lahko sezidal hišo.
V takem okolju je odraščal Sašo Hribar, ki se gre danes še bolj odmaknjeno življenje v gričevju pri Višnji Gori, kjer živi z dokumentarnimi oddajami in obdan s pravim košarkarskim igriščem, kjer njegov nečak, nesojeni igralec Crvene zvezde, slovenski novinarski up Nejc Krevs, še vedno meče fantastičen odstotek prostih metov, če je pri volji in dovolj ogret, pa ga zakuca, kakor bi ga moral vsak pravi playmaker.
Živi življenje asketskega filozofa
No, Sašo Hribar, Ježkov nagrajenec, dobitnik niza viktorjev in zanikovalec ujetega ptiča tožbe, bard slovenskega humorja, ki že leta in leta v dobro voljo spravlja ta več ali manj resnoben narod, ki se nemara jemlje do krvavo pogrizenih nohtov preveč resno, še vedno melje svoj Radio Ga Ga, v možnarju tlači ideje in jih realizira, golobi pa frfotajo in grulijo, čeprav se vse preveč kratov zdi, da psi še vedno renčijo in malo lajajo, karavana pa gre v Igmanski marš naprej. Volja, s katero se Hribar loteva satire, vsakršne, ne samo politične, je neverjetna, še bolj neverjetna pa je občasna užaljenost nekaterih akterjev, ki so se znali Hribarja lotiti po sodiščih, in to je dejansko pravi in simbolen odzven slovenske percepcije humorja, če se spomnimo turbo anusa ali Reporterja, ki se je Hribarja loteval skrajno primitivno in podmizno, skratka, brez humorja in stila, kar je Sašo inavguriral kot vitalno in progresivno na slovenski medijski sceni.
Mož, ki je Boruta Pahorja etiketiral za Krambergerja na steroidih in se je pred dnevi vrnil z dopusta na Mauritiusu, je danes v več kot zavidljivi formi, čeprav se bliža šestim križem, jasno pa je tudi, kaj mu pomeni križ, tako ali drugače. Groteskna satira, znana iz Radia Ga Ga pa tudi iz Hri-bara, je presunljiv opus, ki s filozofsko, izobraženo dikcijo, ovenčano z natančno artikuliranim slovenskim jezikom, kar so zanesljivo tudi ostaline dolgih let vodenja radijskih in televizijskih poročil, nam je prinesla veliko lepega in duhovitega v jutra in večere. Hribar pravi, da je problem slovenskih politikov ta, da na mesta, ki jim ustrezajo, postavljajo še bolj butaste ljudi, kakor so sami, in živi odmaknjeno ter pravo življenje iz kmetskih slik, življenje kmeta brez občutne obdelovalne zemlje, lahko bi rekli tudi, da Sašo Hribar živi življenje asketskega filozofa, saj so mu supermarketi, položnice, bankomati in podobne pritikline sodobne epohe več ali manj obrobna španska vas, čeprav službuje na radiu že trideset in toliko let. Kralj slovenskega humorja, ki nekoč ni maral Ježka, saj je bil verjetno premlad za njegovo ironijo, se dobro zaveda, koliko truda in kontemplacije je potrebno za dobro satiro, koliko znanja in nabranih študijskih ur mora človek vložiti v to, da bi nenadni obrati, gradacije in iskrivost zaživeli v polnem pomenu, in navsezadnje, kaj ima človek od tega, da kljub svoji inteligenci in prenikavosti ves čas dreza v to, kar se je več kratov izkazalo kot problematično, saj je dobro znano, kako je bilo s turbo anusom in nemara nesmiselnimi soočenji s pravosodnimi organi.
Humor kot sol na rano
Hribar je v slovensko humoresko vbrizgal adrenalin inteligence, spravil ga je na stopnjo čez goveje pripombe, ki večinoma aludirajo na seksualno, retardirano, smešnico, ki ne preraste nagajivosti petletnega otroka, ali ko bi vsaj to: večina humorja, ki ga najdemo po različnih barvastih občilih, potiska v nacionalizme, plastične joške, nenavadne smrti in kravje kupčije, kar ni težko razumeti, saj se preživetje dela s kruhom in igrami. Hribar se je šel igro drugače, zgodovina njegovega satiričnega ali, recimo, kar epoha njegovega ukvarjanja s humoresko je dejansko sol na rano, kakor pravi sam, vsak, ki se ukvarja z razvijanjem mentalnih diapazonov in miselnimi akrobacijami v funkciji službe in izdelka, pa dobro ve, da je humor, satira in kar je še teh etiket za po kmečko povedano smešno, eno najtežjih in najbolj zahtevnih mentalnih opravil, ki se jih človek lahko loti. Biti zares zabaven ali smešen je hudičevo težko opravilo, sploh če se kot Sašo lotevaš resnih in spolzkih tem, kot so politična satira, delanje smešnic iz javnih osebnosti in podobno, saj vemo, kako do trpljenja resno se jemljejo vsi ti ljudje, čeprav bi bilo bolj pametno, da bi resno delali, ne pa z resnobnim egom, ki je večinoma podkleten z mankom inteligence in izobrazbe, kakor egomanijakalni paranoiki korakali po deželi. Hribar je tukaj lahko velik vzor mlajšim in so za njim že leta mentorskega dela – tudi sam pravi, da se rad nagiba k besedi mentor in ima do nje spoštljiv odnos –, saj je njegov trud v smislu inavguracije humorja dejansko unikum in mala šola velikega humorja, ki ga je človek, kakor je, ljudina, rečemo po domače, velikodušno razdal sodelavcem, zato se za nadaljevanje slovenskega humorja ni bati, vsaj kar se tiče veje, ki je zrasla iz drevesa Radia Ga Ga.
Problem s Sašem Hribarjem pa vseeno obstaja in ta je velik, saj takih modelov, kakor je on, ne delajo več niti tam, kjer imajo vse, s čimer se lahko ponašajo veliki. On je prišel iz kraja, kjer so se ponašali s stolpnico in blokom in vsakemu samozavestno v brk bziknili, da so veliki: glej blok, glej stolpnico! Kaj šele bo, ko se bo Sašo spravil na steroide in bo gurmanščino odpisal in roštilj v hribovju nad Višnjo Goro odpeljal na smetišče, teh mišic se je bati, saj se njemu bojda lahko povečajo le na jeziku. In da ne bo pomote: do velikega dolenjskega barda je zelo težko priti, najprej je tukaj menedžer, pa facebook, pa twitter, pa varnostniki in šele potem se pojavi Saš, predsedniški kandidat tampon cone.
