V tej zadevi sem bila, kot vedno, čisto nedolžna. Nekoč mi je prijateljica govorila o ljubljanskem sotočju, kjer »Ljubljanica bistri pridruži se Savi«, o neverjetni in neizkoriščeni skrivni lepoti, o potencialu za sprehode, kolesarjenje, piknike in vse druge prostočasne veselice, ki ga mesto popolnoma zanemarja. In potem sem vprašala še nekoga drugega: »Ja, ja, poznam, res je, super plac…« in potem tretjega »Mhm, lepo je…« in jebela, to morava videt, sem pametovala tisti petek, madona, že skoraj 40 let živiva v mestu, pa še ne veva, kje se Ljubljanica pridruži bistri Savi.
Sobota je bila mračna, a moj raziskovalni duh se ni dal: »No, pa kaj, če ni lepo vreme, tam je gotovo lepo, Sava rohni, Ljubljanica buči…« Najprej sva poskusila po Poljanski in tja naprej. »Nej, nej, nejste prou, guspa, morte, a vejste, čez moust, tja na fužinsko stran, pol pa dejsno,« me je podučila gospa z motiko. Jasno, se lopnem po čelu, ne z desnega, z levega brega Ljubljanice bova prišla, rečem vsa navdušena, da bi nekoliko dvignila moralo v vozilu (kolesu sem se morala odreči po grobem ultimatu: Na tak dan? Ali avto ali nič!). Totem ob meni ne pokaže znakov življenja, le blinker je zaklikal in že smo se obračali. In zavili čez moust v Fužine, pol pa dejsno. Ampak dejsno je šlo samo nekaj časa, pol je bilo možno le lejvo, ker dejsno je bila že vouda, Ljubljanica, in hiše so v ljubki črnogradenjski maniri tvorile klobčiček, iz katerega se nisva izštrenala lep čas. Žive duše pa nikjer, kot rečeno, dan ni bil lep, in četudi je bila, duša, je mrko gledala: »Ne bi znao, kva je to sotoče.« Ali pa: »Veste, jst sm sam na obisk, ne vem, a da se tu Sava mim pele? Možn, ja, tamle dol probite. A da ste že, ja a pa ste ziher, da je to tle, ker veste, men je enkrat žena…« medtem ko je avto za mano nestrpno dajal znak, da ima voznik težave s trzajočo nožico, in sem se iztrgala gospodu iz objema in planila na drugega, ki je šel mimo na kolesu, ki… »ja čujte, neja ven, ka te bi tam, tam ja nega nič«, hvala lepa, pa brez zamere, še rečem, planem v avto, ki oddrvi nazaj proti centru, in na križišču z Dunajsko me prešine: Morda pa je treba čez Ježico, ob desnem bregu Save? Me prešine, a modrost v meni zadrži besede v grlu in obsedim nema ko riba.
Zdaj bi rada GPS-koordinate, lepo prosim. Če ne, bom pred mestno hišo razobesila transparent: Sotočje je politični mit!
