Stvar je škandalozna.
Pomembnih zadev se lotevamo brez načrta. Dobesedno. V vsaki razviti družbi so odločitve o rabi prostora stvar prostorskega načrtovanja. Mi smo se temu zavestno odrekli in prostor prepustili razdrobljenim posegom in zadovoljevanju malih koristi. Tako so včasih nastajale le črne gradnje, zdaj so slabi posegi uradno potrjeni.
Sprenevedanje, da bo na tak način »mali človek« hitreje in lažje manevriral skozi postopke do potrebnih dovoljenj, je privedlo do tega, da se cel kup posegov v prostor izvaja brez načrtov. Populizem, ki je z roko v roki s pohlepom pripeljal do razgradnje sistema prostorskega načrtovanja, se zdaj trajno zapisuje v prostor.
Opozorila se vrstijo. Prihajajo od piscev prejšnje prostorske zakonodaje in akterjev prostorskega načrtovanja, tistih torej, ki poznajo njegove prednosti in pasti. Tudi od akademskega kolegija šol, ki izobražujejo strokovnjake s področja prostorskega načrtovanja. Najglasnejši je bil lanski poziv Kultura prostora in graditve zdaj!, temeljita diagnoza stanja s konstruktivnimi predlogi za izboljšanje ravnanja s prostorom. Pri tem so se v zahtevah po dvigu kakovosti posegov v prostor in ponovni uvedbi sistema načrtovanja v okviru skupine Odgovorno do prostora! združile vse stroke, ki se z načrtovanjem in izvajanjem posegov v prostor poklicno ukvarjajo bodisi na planski bodisi na projektni ravni: krajinski arhitekti, arhitekti, inženirji. Celo geografi, ki jih prostor sicer predvsem študijsko zanima.
Pa nič. Na vladni strani ni posluha.
Prenovitelji paketa prostorske zakonodaje se ukvarjajo z delitvijo dela, predvsem v prid ozkih zasebnih interesov – oboje na škodo prostora. In primer Hoče je le eden od mnogih. Prejšnji sistem je prostor dolgoročno ščitil. Ni bil brez napak, a smiselno bi bilo nadaljevati tisto, kar je bilo v sistemu dobro: presojanje med alternativami in sprotno razreševanje konfliktov.
Gradnja cestnega križa, recimo, ki je, že zaradi samega merila posega najnazornejši primer: najprej se je na planski ravni iskalo najustreznejšo traso – kar ni bilo niti lahko niti hitro –, ki so jo potem ustrezni strokovni profili v sinergijskem delovanju, kolikor je bilo mogoče dobro, vkomponirali v prostor, ki ga je prečkala. Pomembno pa je, da je bila zavest o obsegu in težavnosti izvedbe posega že vgrajena v samo iskanje trase! Najboljši rezultat takega dela je to, da se zdaj zdijo poteki nekaterih odsekov povsem samoumevni. Kot bi bili tu že od nekdaj. Infrastrukturni objekti pač. Za katerimi je neviden, a vse prej kot nepotreben celovit načrtovalski premislek.
Da, presojal se je celo videzni vpliv. Vpliv na podobo krajine. Če se že širokoustimo z lepotami naše dežele, je smiselno, da jo lepo tudi ohranjamo. Kar seveda ne pomeni, da je ob tem ne moremo posodabljati; prav v tem je smisel dobrega sistema prostorskega načrtovanja.
Povezavo med prostorskim načrtovanjem in varstvenimi zahtevami, ne samo glede kmetijskih zemljišč, je v Sloveniji leta 1984 opredelil zakon o urejanju prostora. Zamišljen je bil in je tudi deloval kot krovni zakon na področju varstva okolja. Med drugim je določal, da je treba na območjih večjih posegov v prostor ugotoviti primernost, ranljivost in ustreznost prostora za razvoj posameznih dejavnosti. In spodbujal je iskanje alternativ. Presoja vpliva posega na prostor je smiselna samo, če tehta različne možne lokacijske izbire, poudarja v svojem kritičnem razmisleku o stanju na področju urejanja prostora tudi profesor Janez Marušič, starosta prostorskega načrtovanja in avtor nekaterih ključnih inovacij planerskega postopka. In opozarja, da odločanje o tako pomembnih skupnih zadevah ne more biti prepuščeno prostorsko majhnim in kadrovsko šibkim občinam.
Živimo v fleksibilnejšem času kot pred 30 leti. Marsikaj se je spremenilo. Vendar je bil sistem prostorskega načrtovanja, ki ga je država zavrgla, dober prav v tem, da je omogočal vsakršna posodabljanja, vključevanja novih (spo)znanj, novih dejstev, novih dejavnikov, novih interesov, novih omejitev. Žal je preudaren razvoj prostora, s katerim bi obenem varovali tisto, za kar radi in s ponosom poudarjamo, da je naša prostorska identiteta in razvojni vir, očitno iz mode. Dejstvo, da so posegi v prostor praktično nepovratni, pa ostaja.
Prihodnost tako ni nič kaj obetavna. Če nam torej država ne bo zagotovila somooskrbe, bomo hrano morali začeti gojiti sami. Če karikiram: še malo, pa bomo imeli edina zemljišča za pridelavo hrane v mestih. Pri čemer jih bomo morali (opuščene gradbene jame, parke in strehe trgovskih sedišč) zavzeti in v vrtnarsko-kmetijske spremeniti sami, saj jih za nas ne bo opredelil kakšen premišljen urbanistični načrt. Ti se bodo, v posmeh svoji slavni zgodovini, namreč po novem ukvarjali samo z »grajenim prostorom«.
