S pomladnim soncem postane Eipprova ulica v Trnovem ena najprijetnejših ulic ljubljanskega centra. Odkar je prenovljena, še toliko bolj. Ulica ob Gradaščici, pravzaprav ob Plečnikovem nabrežju Gradaščice, je sprostitveno in gurmansko središče s kultnim Sax Pubom in zdaj že skoraj kultno Hišo okusov, če omenimo le dva od številnih lokalov na ulici. Posedanje na gostinskih vrtovih Eipprove je trnovska alternativa posedanju na vse bolj natrpanem Petkovškovem nabrežju.
Hedonizem ulice pa nekako ni v skladu z njenim poimenovanjem. Eipprova ulica je ena najstarejših trnovskih ulic. Opisuje jo že Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske, in sicer kot del naselja Trnovo zunaj mestnega obzidja. Trnovo je bilo po njegovih besedah »naselje, kjer živijo veliki in mali čolnarji«, medtem ko je bilo Krakovo na drugem bregu Gradaščice naselje ribičev. Kako starodavna je ulica, priča tudi to, da je na slikah iz časa Valvazorja potekala v natančno istem loku kot dandanes, na njej pa je bilo 12 hiš. Danes jih je 19. Sedanje hiše so bile zgrajene po velikem trnovskem požaru leta 1800, in to prav na temeljih srednjeveških hiš. Zato ni čudno, da je predel kulturno-spomeniško zaščiten. Od leta 1856 se je ulica imenovala Cerkvena ulica, po trnovski cerkvi, v današnji podobi zgrajeni leta 1855. Verjetno se je po domače makadamska ulica že prej imenovala Cerkvena, saj je že pred tem na istem mestu, kot je cerkev, stala najprej lipa, nato znamenje in kapela, kasneje pa cerkev svetega Janeza Krstnika.
Od konzularnega uslužbenca do ilegalca
Po drugi svetovni vojni seveda ta lepa trnovska ulica ni mogla ostati poimenovana po cerkvi. Leta 1952 so jo poimenovali po Ernestu Eippru oziroma Eyppru, ki so ga Italijani kot 27-letnega mladeniča ustrelili 1. maja 1942 kot enega prvih talcev. In seveda je bil Trnovčan. Njegov oče je bil Francoz iz Alzacije, gradbeni inženir, ki je delal za avstro-ogrska gradbena podjetja. Čeprav se je oče od Ernestove matere ločil takoj po koncu prve svetovne vojne, ko je bilo Ernestu le štiri leta, je imel Eypper dvojno državljanstvo, tako da je po maturi v Ljubljani tudi vojsko služil v Franciji. Študij je začel na pariški Sorboni, a se je moral vrniti v Ljubljano. Francozi pa so mu leta 1939 priskrbeli konzularno službo v Bejrutu. Tam je ostal le leto dni, nato pa je delal še na francoskem konzulatu v Ljubljani. Poleg mednarodnega prava ga je zanimalo tudi gledališče in bil je sodelavec Šentjakobskega gledališča.
Ni znano, kdaj je postal simpatizer komunističnih idej, ve pa se, da je že pred vojno sodeloval v trnovski celici komunistične partije in organiziral tudi nekaj akcij, po eni od njih pa so ga aretirali. Od tedaj je bil ilegalec OF in VOS. Njegova nadrejena je bila Zdenka Kidrič, ki so jo prijeli isti dan, kot so na ulici z lažnimi dokumenti aretirali Ernesta Eyppra. Kidričevo so iz bolnišnice, kamor so jo prepeljali iz zapora, rešili, Eypper je ostal zaprt. Italijani so bili prepričani, da je visoka figura v hierarhiji komunistične partije. Ustrelili so ga na strelišču Suhi bajer. Njegove zadnje besede so bile francoske: »Koliko si vredna, svoboda, ve samo tisti, ki je zate dal življenje.« Za narodnega heroja je bil imenovan 27. novembra 1953. Pokopan je na Žalah v Spominskem parku in grobišču talcev in borcev NOB.
