Protievropsko razpoloženje je bolj razširjeno kot kadar koli, kar kaže čustveno nabita volilna kampanja skrajno desnih populističnih upornikov proti sistemu, kot sta Geert Wilders na Nizozemskem in Marine Le Pen v Franciji. Toda priče smo tudi znamenjem podpore prenovi Evrope in njenega novega ustvarjanja – na primer v stališčih Manuela Macrona iz Francije in Martina Schulza iz Nemčije.
Volilna kampanja, ki je naklonjena EU, je lahko prepričljiva samo, če se loti problemov, povezanih z evrom. Skupna valuta, ki jo je sprejelo 19 od 28 držav članic (27 po brexitu), je postala glavni vir razočaranja, ki ga je prineslo evropsko združevanje. Čeprav je evrska kriza v svoji najhujši obliki mimo, evrsko območje ostaja nestabilna konstrukcija. V primeru nastopa novih težav se bodo spet hitro pojavili dvomi o tem, ali bo preživelo.
Temeljni problem, ki povzroča nestabilnost skupne valute, so pomanjkljivosti maastrichtske pogodbe, ki narekuje, da imajo članice evrskega območja skupno monetarno politiko, vsaka zase pa naj ohrani svojo fiskalno politiko, ki se mora prilagajati skupnim fiskalnim pravilom. Toda zgolj obstoj fiskalnih pravil se je doslej izkazal za nezadostnega, da bi zagotovil njihovo upoštevanje, saj na ravni EU ni mehanizma, ki bi prisilil države članice v ustrezno fiskalno disciplino.
Če tu ne bo sprememb, bo vedno obstajala nevarnost, da se bo najšibkejša država članica evrskega območja čezmerno in nevzdržno zadolžila, zaradi česar bodo morale močne članice izbirati med dvema možnostma, in sicer da ji dajo finančno pomoč, kar je politično nesprejemljivo, ali da ji omogočijo izstop iz evrskega območja, kar bi povzročilo nestabilnost s tveganjem, da se ogrozi celoten projekt evropskega združevanja. Zmaga proevropskih sil na nizozemskih in prihajajočih volitvah bi lahko bila priložnost – morda še zadnja – za začetek nujnih sprememb maastrichtske pogodbe.
Teh sprememb ne bo enostavno izpeljati, saj bodo morali Evropejci uvesti veliko spremembo v temelju tistega, kar daje legitimnost evrskemu območju. In sicer bi moralo evrsko območje sprejeti politično avtoriteto z velikimi pristojnostmi, ki bi imela demokratično legitimnost, namesto da bi še naprej temeljilo samo na zavezanosti držav članic, da bodo spoštovale na pravilih utemeljeno gospodarsko upravljanje.
Brez politične unije je razumljivo, da upravljanje evrskega območja temelji na tej zavezanosti pravilom. To je v skladu z logiko neodvisne centralne banke: odgovorni, ki niso izvoljeni, se morajo ravnati po celoti strogih pravil, kot je doseganje ciljne inflacije, za kar so tudi odgovorni. Vendar pa ta logika ni delovala v evrskem območju, kjer so se konkretna pravila izkazala za nezadostna, da bi preprečila pritisk na politiko redistribucije, ki je volilci nočejo.
Zdaj ko je to postalo očitno, nekateri zagovarjajo večjo vlogo trga, ki bi uveljavil večjo proračunsko disciplino. To se na primer izraža v predlogih o novem okviru za dodeljevanje posojil državam, ki bi omogočil urejeno prestrukturiranje.
Eden od teh predlogov zahteva, da Evropski mehanizem za stabilnost deluje podobno kot sistem Mednarodnega denarnega sklada, s čimer bi preprečili posojanje denarja insolventnim državam in prisilili reprofiliranje ali prestrukturiranje nekega dolga, ko je presegel določen prag. Tak pristop bi dal večjo kredibilnost pravilu maastrichtske pogodbe, ki prepoveduje vsako finančno pomoč državi članici, prav tako pa bi preprečil preveliko obremenitev monetarne politike.
Toda bilo bi naivno pričakovati, da bo tak predlog sam rešil problem. Strah pred okužbo je v monetarni uniji vedno upravičen, ker bi zunanji dejavniki dolžniške krize v določeni državi vedno lahko okužili ostalo unijo. Zato bi bil okvir, ki bi temeljil izključno na tržnem mehanizmu, izpostavljen nestabilnosti.
To pa ne pomeni, da okvir za prestrukturiranje dolga, ki bi bil tržno naravnan, ne bi imel svojega mesta v reformi evrskega območja. Prav tako je pomemben kot nekaj preprostih pravil. Da pa bi dosegli neko skupno fiskalno stališče in boljšo kombinacijo monetarne in fiskalne politike, je potrebna tretja komponenta: neodvisna federalna fiskalna avtoriteta, ki bi se osredotočila na ustvarjanje mehanizma za porazdelitev tveganja. Taka avtoriteta bi potrebovala majhen proračun in nekaj pristojnosti, da bi lahko svojo politiko prilagodila dogajanju.
Če tak sistem daje vtis, da spodkopava suverenost držav članic, ga seveda ni mogoče politično udejanjiti. Njegove nasprotnike je treba prepričati o njegovi demokratični legitimnosti. Brez prave politične unije bi bilo mogoče to doseči s tem, da se povečajo transparentnost, neodvisnost in vloga evropskega parlamenta, če je mogoče ob usklajevanju z nacionalnimi parlamenti.
Navsezadnje glavno vprašanje, s katerim se sooča Evropa, ni suverenost, kot trdijo skrajni desničarji, ampak demokracija. (Z integriranimi trgi je polna nacionalna suverenost utvara.) Kar Evropa potrebuje danes, je pogodba, ki bi razširila demokratično legitimnost na raven EU. Ohranjanje nacionalne suverenosti, ki temelji na institucijah, vzpostavljenih za veliko manj integrirano evropsko gospodarstvo devetnajstega stoletja, je porok za fiasko.
Lucrezia Reichlin je nekdanja direktorica za raziskave pri Evropski centralni banki in danes profesorica ekonomije na London Business School.
© Project Syndicate, 2017
