Med obema skupinama protestnikov, ki so ju skrbno spremljale trume oboroženih sil, zeva ogromna medgeneracijska vrzel, ki je simptom prehitrega gospodarskega napredka Južne Koreje ter z njim pogojenih družbenih sprememb. Po podobni poti več kot očitno počasi stopa tudi njena velika soseda Kitajska. Južna Koreja je imela ob koncu druge svetovne vojne z 80 dolarji nižji dohodek na prebivalca kot večina afriških držav, danes pa velja za eno najbogatejših in najbolj razvitih držav na svetu. Njen gospodarski preporod se je ob izdatni pomoči ZDA in neposrednih investicijah Japonske začel v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Za njim je stal vojaški diktator Park Chung Hee, ki je z industrijsko politiko, usmerjeno v podporo peščici izbranih podjetij, zagnal korejski industrijski in tehnološki preboj. Danes tako imenovani chaeboli (bogati klani) ustvarijo okoli 70 odstotkov južnokorejskega BDP-ja. Med njimi je v prvi vrsti monopolistični gigant Skupina Samsung, ki se ne ukvarja samo z zabavno elektroniko, ampak dominira na korejskih trgih bele tehnike, ladjedelništva, v avtomobilski industriji, v finančnem sektorju in celo v zavarovalništvu.

Ohromljena družba

Dan pred sobotnimi protesti je z ustavno obtožbo in odstavitvijo doživel svoj vrhunec največji politično-korupcijski škandal v južnokorejski demokratični zgodovini. V njem je prva ženska predsednica in hči slavnega očeta južnokorejskega gospodarskega čudeža igrala ironično bolj stransko kot glavno vlogo. Kot marioneta naj bi bila pod popolno oblastjo prijateljice iz otroštva, Choi Soon Sil, brezposelne hčerke voditelja šamanskega kulta, ki ji je z vplivom na predsednico Park uspelo nagrabiti za vsaj 300 milijonov dolarjev premoženja in več kot 170 različnih nepremičnin. Choijeva naj bi imela popoln nadzor nad introvertirano Parkovo, ki so ji pogosto očitali pomanjkanje družabnih veščin. Njen vpliv naj bi bil tako močan, da predsednici ni izbirala samo garderobe, temveč tudi popravljala govore in se iz ozadja vmešavala v številne državne zadeve. Med korejskimi poslovnimi elitami je veljala za najbolj vplivno osebo v odnosu do predsednice Parkove, zato ne preseneča, da se je v korejski korupcijski škandal stoletja vpletel tudi podpredsednik Skupine Samsung, Lee Jae Yong, vnuk ustanovitelja Skupine Samsung. Omenjene osebe lepo ponazarjajo elitistično-dinastični ustroj južnokorejske družbe, ki jo je začel počasi hromiti. Prav naveza med Choijevo in Leejem naj bi bila ključna pri priključitvi pokojninskega sklada Skupini Samsung, s čimer naj bi bili v korist podjetja za več sto milijonov dolarjev oškodovani številni južnokorejski varčevalci.

Podporniki Parkove, večinoma predstavniki starejše povojne generacije, se še spominjajo močne vlade, ki je v povojni preobrazbi igrala ključno vlogo, in očeta Parkove. Ta še danes velja za očeta južnokorejskega gospodarskega čudeža. Opozarjali so, da se Parkovi dela krivica, saj so tovrstni korupcijski škandali dokaj tipični za južnokorejsko družbo. V moderni demokratični zgodovini ti škandali še nikoli niso privedli do ustavne obtožbe, redko celo do odstopa. Ob vse večji severnokorejski jedrski nevarnosti in stopnjevanju napetosti v odnosih s sosednjo Kitajsko zaradi vzpostavitve protibalističnega sistema THAAD skupaj z ZDA proti Severni Koreji podporniki Parkove menijo, da mora imeti stabilnost države prednost pred osebnimi transgresijami Parkove. Le-tej bi se konec leta predsedniški mandat tako ali tako iztekel, zato je imela lustracija Parkove predvsem močno simbolno vrednost.

Politične okoliščine

Na drugi strani pa je pretežni del javnosti Parkovo dlje časa pozival k odstopu, že vse od leta 2014, ko je ostalo nepojasnjeno, kje je bila Parkova v času tragične nesreča trajekta Sewol, ki velja za nacionalno tragedijo. V nesreči je namreč utonilo več kot 250 otrok in mladostnikov, delno tudi zato, ker se je reševanje prepozno začelo. Čeprav predsednica Parkova nikoli ni ponudila jasnega pojasnila, so številni na podlagi vedno bolj neprepoznavnega obraza Parkove, ki je večkrat posegla po plastičnih operacijah, domnevali, da je bila Parkova tisti usodni dan na plastičnem posegu in da so ji vbrizgati botoks. Z izbruhom politično-korupcijskega škandala in vpletenostjo Choijeve v državne zadeve se je tako zlasti med mlajšo generacijo sprožil cunami kritik in pozivov k odstopu, kasneje pa je začela naraščati javna podpora ustavni obtožbi predsednice, ki se je zaprla v svoj slonokoščeni stolp. Pod pritiskom javnosti je v ponedeljek, 6. marca, posebna skupina preiskovalcev najprej predstavila rezultate več mesecev trajajoče preiskave, v kateri je »vlada močno ovirala delo preiskovalcev«, ustavno sodišče pa je nato v petek, 11. marca, soglasno potrdilo ustavno obtožbo Parkove. Ironično je ustavno sodišče javno priznalo, da je upoštevalo ne samo ustavnopravna vprašanja, temveč tudi politične okoliščine.

Vrzel med dvema generacijama južnokorejske družbe odraža paradoksalnost celotne regije. Je simptom družbe, ki je razdvojena med konfucijskimi vrednotami in družbeno identiteto, zgrajeno okoli prevlade koristi države nad posameznikom in okoli močnega nacionalizma. Na drugi strani gre za družbo, v kateri tehnološki napredek diktira vse hitrejši in vedno bolj tekmovalen tempo življenja, v katerem povprečen Južni Korejec dela 10 ali 12 ur šest dni v tednu, predvsem mladi pa razvijajo veliko bolj individualistično identiteto in jemljejo demokracijo kot nekaj samoumevnega. Mladi Južni Korejci veljajo za najbolj izobraženo generacijo v južnokorejski zgodovini, ki je odrasla v razmerah izobilja, a postaja vse bolj razočarana nad možnostmi zaposlitve ali ustvarjanja družine, medtem ko gleda, kako politično-gospodarske elite upravljajo z državo in si ustvarjajo svoja pravila.

Spopad generacij

Kot je to zelo pogosto v Vzhodni Aziji, imata obe generaciji prav. A vrzel med njima se bo najbrž večala, in ne manjšala. Politično in moralno očiščenje po petkovi ustavni obtožbi pa ne prihaja samo v zelo nepredvidljivem času naraščajočih napetosti v odnosu s Kitajsko in vse večje jedrske grožnje Severne Koreje, temveč je vprašljivo tudi zaradi nabora najverjetnejših kandidatov za prihodnjega predsednika. Med njimi ima, kot kaže, največ možnosti nekdanji opozicijski kandidat Moon Jae In, ki je tudi sam nekakšen dinastični naslednik nekdanjega predsednika Roh Moo Hyuna. Ironično in v slogu ameriškega predsednika Donalda Trumpa pa Moon preseneča predvsem s svojo retoriko, da bo pod njegovim predsedovanjem »odnos s Severno Korejo na prvem mestu, odnos z ZDA pa na drugem mestu«, kar kaže na oživitev t. i. »sončne politike« do Severne Koreje. Vprašanje za milijon dolarjev pa je, ali bo mladi severnokorejski voditelj Kim Jong Un, tudi sam predstavnik tretje generacije politične dinastije diktatorjev, pripravljen igrati igro, kakršno je igral njegov oče pred desetletjem.

Dr. Matevž Rašković je Fulbrightov štipendist na Univerzi Harvard, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani