To se mi sicer ni zgodilo že nekaj let, sem pa imel na desni strani računalnika sintesizer, in če je prišlo do težave, sem začel prek njega spuščati zvoke. Marsikdo sploh ni dojel, da rešujem težave, ampak je mislil, da je to pač del nastopa. V tem času sem poskusil ponovno zagnati računalnik in upal, da bo res uspelo. So pa naprave postale bistveno bolj stabilne in se ti danes prej zgodi, da crkne CD-player kot pa računalnik. Saj včasih je bilo še hujše: lahko se ti je zlomila igla na gramofonu ali pa je potegnilo trak kasete v glavo. Takrat si moral najprej po disko klubu loviti tehnika in ga ujeti pijanega za šankom, da ti je potem rešil težavo. Recimo, dal novo iglo.
Ali se danes še spomnite razporeda komadov na kaki od tistih kaset?Z marsikatere. To so bile piratske kasete, ki so se nekoč prodajale na stojnici na Šubičevi ulici. Studio Spaka, Studio Cobra.
Menart je tako začel, mar ne?Tudi.
Spomnim se »štanca« komadov, ki so hreščali s tistih stojnic. Ali je bil tisto zametek slovenskega tehna?Da. Oni so bili edini, ki so nas zalagali z aktualno produkcijo. Pravic za Slovenijo tedaj nihče ni kupoval ali pa jih ni mogel. Elektronska glasba je tedaj, okoli leta 1990, do nas prihajala po smešnih kanalih. Dober komad si dobil tako, da si na dance kaseti na zadnjem mestu na strani B naletel še na komad od Technotronic ali Rich in Paradise. To so bili začetki devetdesetih, takoj po osamosvojitvi. DJ-ji so tedaj vrteli v klubih, ki so kupovali vinile, vendar pa so bili ti vinili v lasti klubov. Do vinilov si torej težko prišel, zato so bile te kasete dragocene.
Za katero zvrst elektronike ste kot mlajši najstnik izvedeli najprej?Najprej sem slišal za acid house.
Za angleški s konca osemdesetih?Acid house je v osnovi ameriški iz Chicaga, v tisti inačici pa je bil angleški. Takrat se je temu tako reklo. Najprej sem slišal ploščo od Royal House v oddaji Party Zone na MTV in tisto me je fasciniralo. Padla mi je čeljust. Star sem bil 12 let. Nekaj pred tem sem poslušal še Džuli od Daniela. Potem pa to. Bil je šok. Prej sem bil deležen muzike v vati. Saj so bili Laibach pa Borghesia pa Videosex, vendar pa so bili to komadi z vokali, ki so mi zveneli pocukrano, čeprav so mi danes, ko poslušam Videosex, komadi pravzaprav všeč. A jaz sem bil mulc. Hotel sem energijo. Sintetiko.
Všeč vam je bil »šut«, in to kljub temu, da ste bili mlajši najstnik, in ne glede na to, da se ne tedaj ne danes niste drogirali?Da, všeč mi je bil »šut«. Hotel sem nekaj drugega, drugačnega, in to našel v tem. Saj potem sem začel raziskovati glasbo tudi na drug način. Malo pozneje sem se nekaterih okvirov znebil in šel povsem drugam, zamenjal slog in dejansko izgubil neki del občinstva.
Kdaj ste izvedli ta obrat?Prvi obrat se mi je zgodil okoli leta 1995. Do takrat sem vrtel vse, od trancea, ravea, kot se je temu reklo takrat, hard trancea, le sem ter tja se je zgodil kak tehno komad, pa še to pocukran. Takrat sem dojel tehno »loop« oziroma hipnozo tehna, k čemur sem se zadnje čase spet vrnil.
Vendar pa če tisti tehno, recimo belgijski hardcore z začetka devetdesetih, primerjamo z današnjim, je ta sodoben manj nevrotičen ter bolj ukročen, predvidljiv in doziran. Tista muzika je bolj nekontrolirano frčala.Saj tudi dandanes naletiš na tako glasbo, samo malo bolj se moraš zakopati pri iskanju. Moja glasba se je skozi leta v vsakem primeru spremenila. Poleg tega pa obstajajo kraji, kjer si lahko privoščim vrteti tršo glasbo, in kraji, kjer ne.
Je razlika v naboru glasbe, če vrtite na Ibizi ali v Novem Sadu?V teh dveh primerih vrtim podobno ali isto. Trše vrtim v Nemčiji. Moj nabor tehna je zelo širok. V bolj underground klubih si privoščim več te nervoze.
Ali zna to ljudi zmotiti?Seveda. Vedno. V tehno sceni vsi iščejo drugačnost, obenem pa se moraš držati pravil. Oboje naenkrat, kar je pravzaprav nezdružljivo in tudi smešno.
Kaj so referenčne točke za odobravanje ali nejevoljo? Udarec bobna?To itak. Starejši tehno je bil bolj živčen že zaradi večje hitrosti komadov, ki so se v teh časih upočasnili, s čimer dobiš bolj seksi tempo. Po drugi strani pa vidim, da si del scene spet prizadeva delati hitrejše komade. Nekateri to odobravajo, češ kako super je to, da je glasba spet postala trša. Vendar kaj s tem dobiš? To, da je 90 odstotkov populacije v klubu moških, slečenih do pasu, jaz pa bi vseeno rad videl malce sreče, torej tudi ženske na plesišču. V tej dilemi sem stalno, peljem pa svojo igro. Vmes sem šel za nekaj let na bolj komercialen zvok oziroma, natančneje rečeno, prišel sem do njega, ker se zanj nisem odločil zavestno, ampak je prišel kot del razvoja. In potem sem naredil spremembo v drugo smer. V trše. Naenkrat sem moral zamenjati festivale v ZDA za 100.000 ljudi za nemške klube v undergroundu. Nič ni slabše, vendar pa tega, da v klubu ni žensk, res ne razumem najboljše.
Punce imajo rade počasneje?In manj grobo. Je pa po drugi strani tako, da so moški privrženci bolj zvesti ljudje. In 80 odstotkov mojih privržencev je moških. Po drugi strani pa so nastopi za sredinsko publiko bolje plačani, hoteli so boljši, vse je na višji ravni. In med tem loviš ravnotežje.
Zdi se, da je v tej sredinski plesni glasbi zelo veliko sambe?Včasih je je bilo res veliko. Zdaj niti ne več toliko kot nekoč. Tehno se tako stalno spreminja. Zdaj je postalo vse skupaj bolj melodično, ritmi pa bolj prazni, z manj bobnov. Zvok se nagiba k vzdušju skladišč in namerno ni več tako čist oziroma je bolj industrijski. To je trenutni trend. In če to muziko spustiš čez kanček bolj kakovostno ozvočenje, boš opazil tudi, da so basi bolj porezani.
V nasprotju z dubstepom, pri katerem so basi tako sforsirani, da zna biti, če je na stropu kluba kakšna deska privita bolj površno in zato pod navalom težkih frekvenc vibrira kot samostojen inštrument, neznosno.Na dubstep se ne spoznam in moram reči, da se me ni posebej dotaknil.
Vam kakšna glasba preseda?Po nastopu mi preseda vsakršna glasba. Sicer pa mi preseda narodna. Tako slovenska kot balkanska.
Tudi ameriška?Country mi je po svoje še zabaven oziroma smešen. Načeloma mi glasba z vokali ni všeč. Instrumentalna muzika ima lepo lastnost, da te odpelje tja, kamor ti hočeš, medtem ko ti vokalna glasba vsiljuje mnenje. Kakor hitro je zraven vokal, gre takoj za to, da »ona njega ne ljubi več«, in podobno. Saj sem delal tudi vokalne komade, vendar pa jih nisem jaz napisal.
Ste kdaj razmišljali o tem, za kakšno zgodovinsko povezanost je morda šlo pri tem, da se je instrumentalna tehno glasba začela uveljavljati v istem času, ko se je rušil stari svetovni red? Istočasno s padcem socialističnih sistemov na vzhodu, istočasno s padcem berlinskega zidu in še bi lahko našteval.Pri nas je razpadla država in če bi ostali v Jugoslaviji, bi nemara tudi elektroniko preganjali podobno, kot so Laibach. Itak smo bili zatirani, da ne bo pomote. Ko je takrat na začetku Aldo Ivančič v K4 prinesel karton Red Bulla, je ta veljal za hudičevo pijačo, o kateri se je govorilo, da od nje umreš. Spili smo požirkec in čakali, kaj se bo zgodilo. Že to je precej nazoren prikaz takratnih razmer. Če bi takrat kaki uradniki prišli v K4 in videli folk, bi jih na licu mesta zadela kap, nas pa bi prepovedali. Bili smo drugačni in zaničevani. Celo ljudje, ki so imeli radi tehno, so se znali s scene umakniti zgolj zaradi pritiska okolice, ki zadeve ni odobravala. Ko sem s prijatelji za nekaj časa prevzel nekdanjega Valentina, ki smo ga preimenovali v Nexus, smo se z JAMirkom, Koljo in drugimi zmenili, da oni ob sobotah vrtijo funk, mi pa ob petkih tehno. Sobote so bile hit, poln klub, denar za vse. Obče zadovoljstvo. Petki so bili prazni. Največ 150 kart smo lahko prodali. Kljub temu sem tedaj pustil šolo, prav tako košarko, ki sem jo treniral. Mama mi je rekla, naj si vzamem eno leto odmora, vendar pa tudi, da moram vsak mesec prinesti denar za hrano in stroške. In na tisto odločitev sem danes ponosen oziroma za nič mi ni žal. Ne svetujem pa tega nikomur, ker so možnosti, da ti uspe, zelo majhne.
Kdaj in kje je bil v Sloveniji izveden ilegalen rave party?Ilegalnega sploh ni bilo.
Da ne?!Ne, bil je eden pollegalen.
Kateri? Tisti prekinjeni v Grosupljem?Hm, tisti je bil povsem legalen. Tedaj se je vse zgodilo v zelo kratkem času. Lahko da smo smo prvi rave party pri nas naredili prav mi, naša ekipa, in sicer za božič v Domu svobode v Šentvidu. Za 900 mark smo najeli prostor, zvok, luči, pa še DJ-ja. Zaslužili smo toliko, da nismo imeli za snažilke in sem naslednji dan sam čistil prostor. Na rave v Grosuplju je pa vezan drug razvpit moment iz slovenske tehno zgodovine, in sicer časopisni članek o tem, da krave v okoliških hlevih zavoljo glasbe naslednji dan niso dale mleka. »Rave za krave« je bil naslov.
Na Hrvaškem so bili v istem obdobju bolj naklonjeni organizatorjem. Policija je sicer izvajala racije in pregledovala ljudi, ni pa prekinjala zabav, kot pri nas, ko so potem zbegani ljudje na ekstazijih poskušali poplesavati malodane na zvok tiktakanja žmigavcev z avta. Tudi Žur z razlogom – vaša zabava v Tivoliju – se konča ob polnoči.Kar je naš namen in koncept. Zadnja leta se dogajajo zabave prek noči tudi pri nas. Mogoče je dobiti dovoljenje, če imaš seveda redarje, papirje in vse drugo, vendar pa je tako vsega nekaj let.
Koliko manj, enako ali bolj drogirani so ljudje na zabavah danes v primerjavi s časi izpred 20 let?Lahko ustrelim bedarijo. Zdi se mi, da so manj, v bistvu pa ne vem.
Kako vam pri komponiranju uspe ujeti prave kombinacije, glede na to, da nimate nobenih izkušenj z mamili?Verjetno zato, ker sem ta moment ujel pri dvanajstih letih in trezen.
Plešete?Plešem ravno ne, migam pa stalno, bi se lahko reklo. Sem pa bil plesalec, Ko je v K4 še vrtel Aldo Ivančič, sem lahko iz majice ožel par litrov vode, tako zelo sem znal plesati, tako da mislim, da razumem plesišče.
Glavna kakovost DJ-ja je, da začuti, kdaj dodati, kdaj pa odvzeti »plin«. Kakšne taktike imate pri tem vi?Imam več prestav. Včasih sem začenjal sete z najmočnejšim komadom in potem poskušal vzdrževati raven prvega komada do konca. Seti so dolgi dve ali tri ure, v tem času zavrtim med 45 in 70 komadov, ki jih izberem iz banke približno 200 komadov, to banko pa vsak teden dopolnjujem z novostmi.
Vam mladina pošilja svoje komade?Redno in znajo biti prav tečni, tako so vztrajni.
Je pač tako, da je danes biti DJ podobno modno, kot je bilo nekaj let nazaj modno biti copywriter na marketinški agenciji. Kako pa gledate na to, da je od nedavnato tudi Paris Hilton?Nedavno sem razmišljal o tem. Spomnim se, ko je Steve Martin, član House Mafie, vrtel nekje, kjer je bila tudi ona s tedanjim fantom, ki ga je našuntala, naj mu reče, da zavrti hiphop, zaradi česar je takrat tam prišlo celo do fizičnega obračunavanja. Zdaj pa vidim, da je postala DJ. Ženska očitno ne zna ne igrati ne peti, pomislila je, da bo najlažje prišla skozi v DJ-svetu, pa tudi to ni. Eni pravijo, da ji je uspelo, ker dobi 400.000 na nastop, vendar pa je toliko dobila tudi, ko je poskušala peti,
Ste vi kdaj dobili 400.000 katerekoli resnejše valute?Huh, zelo daleč od tega.
Je Carl Cox največje ime DJ-scene?Brez dvoma, da ja. Do pred pol leta me je na področju bookinga zastopalo njegovo podjetje.
Zakaj ne več?Različne poglede imamo na nekatere stvari. Vrniti sem se hotel v nemško govoreče države, ki sem jih nekaj let zanemarjal. Hočem iti spet v kleti.
Pred slečene moške?Da.
Čemu se potem pritožujete?Saj se ne. Natančno se ve, kaj kakšna odločitev prinese in česa ne. To so zavestne stvari.
Kako pravilen pa je vtis, da zadnja leta bolj redno gostujete na področju nekdanje Jugoslavije?Mislim, da šele zdaj začenjam s tem, kajti ravno pred nekaj dnevi je prišla potrditev nastopa v Valjevu ali Kraljevu.
Saj ste lani vrteli v Bosni?Da, res je. Tudi v Novem Sadu in Beogradu vrtim dokaj redno. Prvič sem v Srbiji vrtel v Nišu, v času vojne. Nepozabno. Vrtel sem v nekem zaklonišču, spal sem pri družini svoje nekdanje sošolke in spomnim se jajc ter hrenovk, ki smo jih zajtrkovali zjutraj.
Nasploh bi rekel, da takšnih »kajgan«, kakršne zjutraj strežejo po hotelih tja od Maribora do Skopja, ni nikjer drugje, samo na tej liniji.Haha, res je. V vsakem primeru sem vrtel malodane povsod. Od največjega podzemlja do elitnih zadev.
Kateri svetovni zvezdnik je plesal na vašo glasbo?Messi.
Kaj?! Največji dribler je plesal na vašo glasbo?Ne vem, ali je plesal, bil pa je na zabavi, na kateri sem vrtel. Na avionu sem bil s Andre Agassijem in Borisom Beckerjem, enkrat tudi s Paulo Abdul.
Je vedela za vas?Ah, kje pa!
Če je Carl Cox najslavnejši in tudi najmočnejši svetovni tehno DJ, kolikšni ste v primerjavi z njim vi?Petkrat manjši.
Je Ibiza še vedno tako pomembna, kot je bila nekoč?Še vedno. Lani sem vrtel tam. Hecno je, da je underground postal tako močan, da danes na Ibizi vrtimo DJ-ji, ki prej nismo. Enako velja za Miami, od koder imam eno boljših anekdot. Ko si marca tam in ležiš na plaži, lahko vidiš, kako morje pred teboj preletavajo avioni, ki za seboj vlečejo transparente z imeni DJ-jev, ki so predvideni za nastop: »Tonight…« In ko je enkrat plažo preletelo letalo z mojim imenom, sem vedel, da je to to. Prej si misliš, si domišljaš, veš, se celo zavedaš, vendar pa je nekaj povsem drugega, ko na nebu zares zagledaš letalo s svojim imenom. Bi pa še nekaj rekel za Ibizo. Drugače je, če si Italijan, Nemec, Anglež ali pa Slovenec. Slovencev je na Ibizi 20, drugih narodov pa bistveno več in seveda lažje dvignejo svoje DJ-je. Ti kot Slovenec si tam pravzaprav eksot.
Pred leti sem šel v Gavioli na Fat Boy Slima, potem pa sem v Ljubljani na neki drugi zabavi pred časom poslušal reggae producenta Dennisa Bovella. V obeh primerih sem dobil vtis, da imajo ljudje iz tujine bistveno višji prag za »sladko«, od tistega, ki obstaja pri nas za »sladko« v glasbi, pri čemer je sladko pri nas pravzaprav psovka.Dobra opazka. Okej, primerjati se s Fat Boy Slimom ni na mestu, ker on je res sladek, vendar pa v Sloveniji prevladuje dark. Kakorkoli obrneš največji bend pri nas, Siddharto, je pravzaprav dark. Pri nas se to izplača. Kul je. Po tem smo precej podobni Nemcem.
Pablo, londonski house DJ, s konca osemdesetih, je v nekem dokumentarcu dejal, da je s pojavom tehna in ob konzumiranju ekstazija prvič videl belce plesati. In resnici na ljubo so se ljudje nekoč v primerjavi s tem, kako plešejo danes, kvečjemu prestopali. Kako pa se je spremenil način plesa v zadnjih 25 letih?Ples se je zelo spremenil. Dokler ni bilo interneta, so plesalci posnemali najboljše plesalce na konkretni zabavi. Danes je to drugače. Ljudje gredo na internet pogledat plesne gibe. In zdaj vsi plešejo shuffle. Cel svet. Tudi sam sem del neke globalizacije, skupine DJ-jev, ki potujemo po svetu in vrtimo glasbo, s čimer zaviramo prodor mladih ljudi. Vsepovsod nas je zadosti. Vem, da s tem pljuvam v lastno skledo, vendar tako je. Zato se mi zdi pametno podpirati umetnike z nekdanjega jugoslovanskega območja, kajti s tem se ustvarja možnost za nekaj vendarle bolj samosvojega.
