Kateri so razlogi, da ste odšli iz svetovnega pokala za moške, kjer ste bili zelo uspešni pri organizaciji vodenja tekem?

Ljudje iz Mednarodne smučarske zveze (FIS) smo bili skupaj zelo dolgo. Morda celo malo preveč, zato je bolje, da smo šli malo narazen. Pritisk se je povečal v zadnjih sezonah z uspehi slovenske reprezentance. Vseskozi so mi tudi podtikali, da sem zaradi sina Jurija v navzkrižju interesov. Ob tem moram poudariti, da sem ponudil umik, ko se je Jurij pojavil v svetovnem pokalu. Tedaj so bili ljudje iz FIS s predsednikom Francom Kasperjem na čelu proti mojemu umiku. Poudaril je, da pričakuje, da bom delo opravljal profesionalno, in da mi popolnoma zaupajo.

V sezoni 2015/16 so zlasti v tujini iz novinarskih vrst začela prihajati vprašanja o vaši objektivnosti.

Največ jih je bilo iz Norveške in Nemčije. Poudarjali so, da je Jurij moj sin, in spraševali, kako FIS to dovoli. V Sloveniji so se vprašanja o moji objektivnosti pojavila, ko Božidarju Prevcu niso dovolili, da bi kot sodnik ocenjeval svojega sina. Nisem nacionalno opredeljen, saj delam za FIS. Vse skupaj je bilo neprijetno in našli smo rešitev, da se umaknem na drugo področje, kjer ni navzkrižja interesov.

Če slovenski skakalci ne bi dosegali vrhunskih uvrstitev, bi bilo verjetno manj vprašanj o vaši objektivnosti.

Morda. Vseskozi sem se zavedal, da lahko pride do tega. Situacija je bila malce nenavadna, a po drugi strani sem skrbel, da moja družina na tekmah ni imela nobenih ugodnosti ali zaščite. Morda je bilo celo obrnjeno in je bil Jurij nato jezen name.

Kako ste doživeli prvo sezono med ženskami, potem ko ste bili 17 let v svetovnem pokalu za moške?

Na začetku sem bil malo negotov. Z ekipo sodelavcev smo se dobro ujeli, zato sem po koncu prve sezone popolnoma zadovoljen. Lahko sem ustvarjalen, potem ko na začetku ni kazalo, da je to korak naprej, težko pa tudi rečem, da je nazaj, ker dobro delujemo. Ženski svetovni pokal je manj stresen, obenem je zame večji izziv. To je šport, ki se razvija in kjer je še ogromno prostora za napredek.

V moški konkurenci je bil vaš šef Avstrijec Walter Hofer, pri ženskah je Japonka Čika Jošida.

Med njima je velika razlika v starosti, karakterju in stažu. Prav je, da imajo v ženskih skokih glavno besedo ženske. S svojim znanjem in izkušnjami le dopolnjujem ekipo, ki se ukvarja z ženskimi skoki.

V svetovnem pokalu za moške vas je zamenjal 35-letni Čeh Borek Sedlak, za katerega je letošnja sezona zelo stresna. Kako ga ocenjujete?

V zadnjih dveh, treh letih sva bila veliko skupaj, saj sem ga šolal in uvajal v posel. Zanj, ki je bil pred tem v tej vlogi v skokih za ženske, je to velik korak, a vsako leto bo imel več izkušenj. Tudi sam sem potreboval čas, da sem se spoznal z vsemi ljudmi, ki v različnih krajih sodelujejo pri izvedbi tekem, in preučil razmere glede vremena ter vetra okrog skakalnic. Borek svoje delo opravlja dobro.

Kakšne so vaše ambicije v smučarskih skokih? Glede na to, da ste bili pomočnik, je naslednja funkcija direktor svetovnega pokala, v kateri je 62-letni Walter Hofer že 25 let.

Težko govorim o tem. Odkrito dvomim, da bi mi ponudili takšno funkcijo. Bilo bi veliko presenečenje. Že doslej sem pogosto doživel, da je bilo pomembno, kdo je nekaj rekel, ne pa, kaj je bila vsebina povedanega. Hofer mora do upokojitve delati še kar nekaj let in nisem zaznal nobenih znakov, da bi se želel umakniti.

Za vas je znano, da ne gledate le aparatur za veter, ampak okoli skakalnice tudi zastave, smreke…

Pogosto na mojo zahtevo obesijo še dodatne zastave, da imam dodatne informacije, saj tako nekaj sekund prej vidim, da prihaja sunek vetra. Dobra orientacija so tudi drevesa, zato je najtežje voditi tekmo v Oslu, kjer okrog skakalnice ne vidiš nobenih smrek. Holmenkollen so naredili le s polovično zaščito za veter, saj so gledali na dizajn, ne pa učinkovitost. Da bi bili skakalci bolj zaščiteni, bi morale biti mreže okrog skakalnice višje šest do sedem metrov. Tako se skakalci med skokom lahko znajdejo prav tam, kjer so turbulence največje.

Kot vse kaže, ste zaradi hladnokrvnosti in trde kože idealni za funkcijo človeka, ki skakalcem prižiga zeleno luč?

Mogoče tako delujem navzven. Včasih sem šel s tekme slabe volje, ker sem zavedal, da nisem mogel vsega narediti pravično.

Ali vas je bilo kdaj zelo strah, ko ste prižgali zeleno luč?

Ne. Če so razmere prenevarne, ne pritisnem gumba. Tako kot pri skakalcih so tudi pri meni prvi skoki na poletih uvajanje, da se prilagodim večjim dimenzijam. Vsaj malo nervozen sem bil ob vsakem skoku sina Jurija. Predvsem na večjih napravah zaradi njegovega agresivnega načina skakanja.

Čeprav ste zapustili moške skoke, še vedno sodelujete pri njihovem razvoju in tehničnih rešitvah.

Zadržal sem svetovalno funkcijo pri razvoju tehničnih sistemov ob skakalnicah za vodenje tekmovanja, vetrnih izravnav in zaščite skakalnic. Velik poudarek je na razvoju mehanizmov za varnost, če na primer pride do nenadnega sunka vetra. Tedaj sistem reagira sam in ni treba iskati tipke, ki jo moraš pritisniti.

Ali je vetrna izravna v zadnjih letih največji dosežek glede razvoja tehničnih pripomočkov?

Da. Celoten sistem za spremljanje vetra je zelo pripomogel k varnosti skokov, saj skakalnice postajajo vse večje, razmere v naravi pa vse bolj burne. Zdaj je tekmo mogoče kontrolirati in jo izpeljati do konca.

Vetrna izravnava ni vedno stoodstotna kompenzacija.

Želimo, da zmagajo tisti, ki skočijo najdlje, torej ne gre za čisto matematiko. Vetrna izravnava pomaga, da so tekmovanja pravičnejša.

Kam gredo smučarski skoki?

Pri ženskah bo več tekem na večjih skakalnicah, na olimpijskih igrah si želimo moštvene tekme. Pri moških je poudarek na varnosti. Razvoj tehnike skakanja ni v domeni FIS, ampak vsakega skakalca in reprezentance. Pri opremi vseskozi iščejo izboljšave, mi pa skušamo postaviti omejitve, da skoki ne bi bili le šport bogatih. Že tako so skoki nišni šport, ki ni množičen. Skrbimo, da imajo vse ekipe vsaj osnovne možnosti, da so konkurenčne. Bogatejši imajo lahko boljše treninge, pri opremi pa postavljamo omejitve glede smuč in skakalnih dresov.

Bogatejši tudi priredijo več tekem kot majhne države. Tudi Slovenija le tri tekme v Planici.

To je povezano z zanimanjem. Zelo si želimo tekme v ZDA, a ni velikega zanimanja, čeprav so Američanke že bile v svetovnem vrhu in bi si zaslužile, da bi imele tekmo doma. Če imaš tekmo v ZDA, si veliko bolj globalen šport. Najbolje je, da če ima vrhunske tekmovalce država, ki je gostiteljica tekme, ker pridejo gledalci, pokrovitelji, mediji…

V kakšni vlogi boste letos na finalu svetovnega pokala v Planici?

Koordiniral bom vse, kar je povezano z vetrom. Te dni grem pogosto v Planico, kjer urejamo in popravljamo vse, kar je povezano z mrežami za zaščito pred vetrom. Na temelju izkušenj in znanja dajemo predloge, kako skakalnico lahko zaščitiš pred vetrom. Težave nastane, ko pride do bolezni v gozdu, drevesa posekajo, novih pa ni, zato se skakalnica znajde na prepihu. V Harrachovu je gozd uničil kisel dež, v Innsbrucku so imeli lubadarja.

Kako velik je na letalnicah pritisk na vodstvo tekmovanja, da omogoči svetovni rekord?

Pritiska ni. Če so razmere idealne, se rekord zgodi, če ga načrtuješ, to počneš na srečo. Lahko se odločiš za previsok nalet in tekmovalec pade, kot je lani na preizkusu letalnice Tilen Bartol v Planici pri 252 metrih. To je eden od razlogov, da mora biti od letos celoten pogon FIS z vsemi napravami tudi že na preizkusu letalnice. Ker zaradi norveške turneje vseh članov vodstva tekme še ne bo v Planici, bom v sredo vodil predskakalce pod enakimi pogoji, kot če bi bila tekma.

Kako se razumete s sinom Jurijem, odkar niste več v karavani?

Vidiva se manj. Za nasvet me ne vpraša, ker je že dovolj star, ponosen in trmast, mu pa včasih kaj plasiram. Ko ocenim, da mora nekaj slišati, mu to tudi povem. Letos je bolan že celo sezono. Ima bronhitis in astmo, nikakor se ne more pozdraviti. Vseskozi je na meji. Bolje bi bilo, če bi se umaknil za dva tedna, a sredi sezoni je težko sprejeti takšno odločitev.

Vaš pogled na dosežke slovenske reprezentance v letošnji sezoni.

Povsem jasno je bilo, da je nemogoča ponovitev lanske sanjske sezone Petra Prevca. Po informacijah, ki jih dobivam od Jurija in drugih, vem, da odnosi v ekipi niso idealni. Ko je ekipa dolgo časa skupaj, pride do zasičenosti. V sedanji zasedbi so že šesto sezono, običajno se trener izpoje v štirih, petih letih in mora poiskati nove izzive.