Ob napovedih o več milijonov evrov vredni prenovi in dograditvi kolesarskih povezav z evropskimi sredstvi je bil večkrat omenjen tudi odsek pri Bežigrajskem dvoru. Gre za eno najbolj perečih kolesarskih točk v mestu, kjer se zaradi pomanjkanja prostora pešci in kolesarji težko varno srečajo, steza pa je zaradi drevoreda tudi zelo načeta. A je, kot kaže, verjetnost, da bi tudi to kolesarsko stezo v naslednjih dveh letih uredili z evropskimi sredstvi, zelo majhna.
Če bi občina želela urediti to kolesarsko stezo, bi morala premakniti gradbiščno ograjo, ki tu stoji že dve desetletji. Ta zamejuje eno najbolj sramotnih gradbišč v Ljubljani, za katero je odgovorna država, ki je tu v devetdesetih letih načrtovala gradnjo stavbe za ministrstvo za notranje zadeve, naletela na zaplete, si vmes premislila, spremenila načrte, do danes pa ni storila praktično nič.
Problem je gradbena jama
Vrh vsega gradbiščna ograja sploh ni postavljena na zemljišču države, temveč Imosa, ki je konec leta 2014 pristal v stečaju. Na videz elegantna rešitev se zdi, da bi ljubljanska občina v stečaju kupila Imosovo zemljišče in razširila kolesarsko stezo in pločnik. »A to ne bi rešilo problema gradbene jame, ki jo je treba zasuti z več tisoč kubičnimi metri zemlje,« pravi David Polutnik, vodja oddelka za gospodarske dejavnosti in promet na občini. Po njegovih besedah bi bil nakup zemljišča za mesto tudi neracionalen, saj ne potrebujejo dodatnih dvajset metrov zemljišča za razširitev pločnika in steze, temveč le kakšen meter. In tudi če bi lahko kupili le meter zemljišča, bi morali del jame zasuti sami in ta del utrditi z zidom.
Kje je torej rešitev? Zdi se, da je prav v kratkem ne bomo dočakali. Ministrstvo za pravosodje ne kaže nobene volje, da bi zagrizlo v projekt gradnje sodne palače, ki ga najbrž brez Imosovega zemljišča sploh ne more izpeljati, edina skrb stečajne upraviteljice Imosa Branke Remškar je čim hitrejša prodaja premoženja, občina pa bo najverjetneje čakala na razplet te zgodbe, kar je zanjo lažje in verjetno tudi ceneje. »Mi bomo tudi ta odsek sicer vključili v projekt obnove in dograditve kolesarskih stez, vendar je izvedba v vsakem primeru vezana na sanacijo gradbene jame,« ni preveč optimističen vodja oddelka za gospodarske dejavnosti in promet.
Eden redkih, če ne edini pozitivni vidik te zgodbe je dejstvo, da bodo kolesarsko stezo prej ali slej razširili. Najverjetnejši scenarij je po Polutnikovih besedah ta, da se bodo s kupcem Imosovega zemljišča oziroma z investitorjem dogovorili za odkup dela zemljišča, ki ga potrebujejo za razširitev steze. »V občinskem prostorskem načrtu bosta vrisani novi liniji pločnika in kolesarske steze. Poleg tega na tem zemljišču tako in tako nihče ne more graditi brez soglasja občine, saj bi s tem posegel v varovalni pas ceste,« pravi Polutnik.
Prepoved oglaševanja na gradbiščnih ograjah?
Kot da neestetska gradbiščna ograja pri Bežigrajskih dvorih ne bi bila dovolj, je ta še polna raznoraznih oglasnih panojev. Ponuja jih družba Europlakat, največji ponudnik zunanjega oglaševanja v Sloveniji. Ko gre za postavljanje oglasnih panojev, trčimo ob več med seboj tudi kontradiktornih predpisov. Po zakonu o cestah je postavljanje oglasnih panojev ob cestah dovoljeno le s soglasjem upravljalca ceste. Ko je to občinska cesta, soglasje izdaja občina, ki ima sprejet tudi svoj odlok o cestah. Ljubljanska občina ima tudi svoj odlok o oglaševanju, ki dovoljuje oglaševanje na gradbiščnih ograjah, kar je dovoljeno tudi v občinskem prostorskem načrtu. Polutnik pravi, da se zavedajo poplave oglasnih panojev v mestu in da se pogovarjajo o tem, da bi s spremembami občinskega prostorskega načrta in odloka o oglaševanju panoje na gradbiščih ograjah prepovedali.
Še vedno pa bi ostal problem nadzora nad podivjanim oglaševanjem. Tudi zato naj bi si na ljubljanski občini prizadevali, da bi država pristojnost nadzora nad enostavnimi objekti, kot so plakatni panoji, lope, razni nadstreški, prenesla na občinske inšpektorate. Ministrstvo za okolje in prostor je takšne spremembe pripravilo, vendar večina občin temu prenosu nasprotuje. Polutnik pravi, da bi lahko država sprejela nekakšen kompromisen predlog in pristojnosti nad nezahtevnimi objekti prenesla le na tiste občine, ki si to želijo.
