Dvodnevni program festivala Tresk je potekal v Kinu Šiška in v kavarni Pritličje ter ponudil sejmišče z več kot dvajsetimi domačimi, večinoma neodvisnimi založbami in distributerji, koncerte prekaljenih in manj znanih zasedb, natečaje, glasbene delavnice in okroglo mizo o stanju mejnih glasbenih praks pri nas.
Sejmišče je razkrilo zakladnico novih in starih izdaj, izkaz predanosti, kjer znanje in strast kljubujeta pregovorno neugodnim, pogosto tudi avtoeksploatacijskim pogojem dela. Treskovo sejmišče je unikatna priložnost za obogatitev hišnih diskografskih zbirk z alter klasiki in novostmi. Poleg običajnih nosilcev zvoka, kot sta zgoščenka in produkcijsko draga vinilna plošča, ki ostaja gral založništva in zbirateljstva, podzemne »naredi sam« založbe na kreativne načine posegajo po drugačnih in cenejših izdajateljskih rešitvah, na primer po USB-ključih in kasetah. Postrockerji Mart so januarja izdali EP Domestic na USB-ključu, ki je spravljen v lesenem modelu hiške, za kar so si prislužili posebno omembo festivalske žirije.
Plodovi gneva
Izmed številnih novih zgoščenk velja omeniti dve, ki sta se predstavili tudi na koncertnem delu festivala, čeprav je ta težil k manj uveljavljenim izvajalcem, za katere ni samoumevno, da že imajo lastne izdaje. Dvojni koncertni album spevnih družbenokritičnih prigodnic Besne pesmi kantavtorja Janija Kovačiča in zasedbe Ana Pupedan v izdaji Založbe Radia Študent je plod gneva, ki je vzklil na ljudskih vstajah pred nekaj leti. Bil naj bil spomenik tega obdobja. Zvočno trši obraz rocka pooseblja zaloška stoner fronta Carnaval, ki je lani pri Kapa Records, stebru domače alter-rock produkcije, izdala kritiško dobro sprejet izdelek Miss Universe, sicer svoj že četrti dolgometražni album.
Senzacija Nesesari Kakalulu
Odkritje festivala je bila sveža devetčlanska afrobeat in funk senzacija Nesesari Kakalulu iz Nove Gorice, ki se jim je na odru pridružilo še osem vokalistk. Napovedanega albumskega prvenca tega prepričljivega poklona Feli Kutiju ne gre spregledati. Preostanek koncertnega programa so zaznamovali internetni žanri, ki pripadajo mladim. Njihov prepoznani znak je vaporwave estetika, svojevrstna kritika devetdesetih let in digitalnega sveta nasploh. Hip hop družina pavlih Smrt boga in otrok je ljubljanski odgovor kamniškim Matter. Zamaskirani СОЧИ '91 se poigrava s popularno glasbo, s slovenskimi hiti, ki jih predela v gladke, humorne aranžmaje. Mnogo trše sta tresknila Noč z blackmetal električno kitaro in vokalom, ki ju oplaja sodobna elektronika in zagrebški okultist pavleisdead.
Okrogla miza se je lotevala nacionalnega programa za kulturo 2018–2021, ki prepoznava razvoj rocka, hip hopa, elektronske glasbe in sorodnih praks kot javni nacionalni interes, a ne ponuja zadovoljivih strategij za vprego kreativnega potenciala, ki ga tovrstni ustvarjalci ponujajo. Tegobe večinsko izvirajo iz finančne podhranjenosti, ki vodi k izčrpavanju kadrov in iz strukturnega ne prepoznavanja specifičnih produkcijskih potreb, ki so lastne alternativni sceni. A scena ima tudi notranje težave. Ranljiva je za interne antagonizme, medtem ko bi se za artikulacijo skupnih ciljev in organizirano doseganje sprememb morala trdneje povezati.
