Nogomet v Ljubljani je postal v šestdesetih izjemno pomemben predvsem zaradi množice vojakov, ki so služili vojsko po ljubljanskih kasarnah, in zaradi delavcev, ki so prihajali z juga države in jim je bil nedeljski nogomet ena redkih oblik zabave. Stadion za Bežigradom je bil nabit z gledalci, Olimpija pa je po Jugoslaviji kupovala različne nogometaše, da so bili gledalci zadovoljni. Mimogrede, še vedno velja, da je bil najdražji nakup v Jugoslaviji opravljen leta 1967, ko je Radoslav Bečejac, eden najboljših nogometašev beograjskega Partizana, prestopil k Olimpiji. Denarja je bilo torej dovolj, a zato so skrbeli v politiki. Določili so, da denar za to športno obliko socialnega miru zagotavljajo na sekretariatu za notranje zadeve. Zato so bili predsedniki NK Olimpija največkrat iz policijskih ali SDV-jevskih vrst. Recimo Ivan Winkler, Egon Conradi, Janez Zemljarič… Tudi Ivan Zidar ni bil predsednik Olimpije po naključju, na položaj ga je postavil Janez Zemljarič. Naloga je bila vedno jasna: uredite, da denar bo. Dobičkov, razen omenjenega socialnega miru, ni bilo.
Tega bi se morali zavedati tudi novodobni lastniki Olimpije, med katere gre najprej šteti Jurija Schollmayerja, pod katerim je Olimpija razpadla in odromala v peto, zadnjo ligo, potem pa Izeta Rastoderja, ki je Olimpijo vrnil med najboljše, in na koncu tudi Milana Mandarića, ki je postal z Olimpijo po dolgih letih prvak Slovenije. Velikih poslov v takšnem klubu ni mogoče sklepati. Čudežev, kakršen se je predvčerajšnjim zgodil v Barceloni, pa ni. Prodaje, kot je bil posel z Janom Oblakom, so redke, ostalo so majhni prestopi domačih igralcev. Veliki vložki in mali dobički. Za socialni mir, ki so ga kupovali v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih, pa v demokraciji ni pravega zanimanja.
