Torkov večer je bil na Fabuli namenjen pogovoru s pisateljico Sofi Oksanen (1977), ki piše v finščini in je med najbolj uveljavljenimi sodobnimi evropskimi pisateljicami. Njen prvenec Stalinove krave je izšel leta 2003, mednarodni preboj pa je dosegla z romanom Očiščenje; od leta 2011 ga lahko v prevodu Bibi Ovaska Presetnik prebiramo tudi v slovenščini. Ob tokratnem obisku Slovenije je izšlo njeno delo Ko golobice izginejo, ki ga je prevedla Julija Potrč, a Oksanenova se poleg romanopisja loteva tudi dramatike in esejistike, odmevne so njene kolumne, v katerih problematizira družbene in politične razmere. Obenem je občutljiva zagovornica človekovih pravic, zavzema se za enakopravnost spolov in za pravice istospolno usmerjenih.
Mučna propaganda
Hči finskega očeta in estonske matere, ki je odraščala v sovjetski Estoniji in nato emigrirala v severno sosedo, se v svojih delih družbenokritično in poznavalsko loteva predvsem polpretekle zgodovine, 20. stoletja v mladi baltski državi, ki sta jo prizadeli tako sovjetska kot nacistična okupacija. Njeno družino je, kot junake v romanu Ko golobice izginejo, zaznamovala usoda mnogih estonskih družin – oče in strica so se v času druge svetovne vojne znašli na nasprotnih straneh. »Čutim kot svojo dolžnost, da pišem o stvareh, o katerih se včasih ni smelo pisati, da poudarjam dogodke, ki so se zdeli premalo pomembni, da bi prišli na naslovnice časopisov. Sem zagotovo spada položaj žensk in otrok, ki so med vojno ostajali doma, medtem ko so bili moški na fronti,« je v torek povedala avtorica.
Tudi dobro pripravljena moderatorka Staša Pavlović je opozorila na previdno karakterizacijo ženskih likov v njeni literaturi. »Jasno je, da upora brez žensk, ki so, recimo, ranjenim priskrbele zdravila in vojakom oblačila, ne bi bilo. Ženske se niso bojevale na bojiščih, ampak doma, zato se zdi njihov trud manjši, a brez žensk bi izgubili mnoge dobljene vojne,« je poudarila pisateljica. Med pripravo na pisanje – predvsem na oznako enega od literarnih junakov, propagandista KGB – se je dolgo poglabljala v sovjetska propagandna besedila in zgodovinske knjige, v katerih jo je pretresla manipulacija s podobami užaloščenih žensk in otrok: »Isto vrsto propagande še danes vidimo v ukrajinski tragediji.«
Kriminalka ali resničnost?
Je torej nenavadno, da ji anglosaški literarni poznavalci prej pripisujejo avtorstvo kriminalk kot zgodovinskega čtiva? »Najbrž gre za to, da se kriminalke prodajajo bolje od postkolonialne literature. Morda pa gre za to, da je popisovanje duha časa v mojih delih zanje fikcija, za nas pa resničnost,« je bila neposredna pisateljica, ki je zamisel za naslov v slovenščino pravkar prevedenega romana našla tudi v zgodovinskem dejstvu, da so nemški vojaki med okupacijo Estonije med drugim jedli golobe.
»Nikoli si nočemo zamišljati najslabšega možnega scenarija, zato je oblast v Ameriki lahko prevzel Trump, zato je Putin Rusijo pripeljal tja, kjer je,« opozarja na pasti človekove naivnosti in pomanjkanja domišljije Oksanenova. V zgodovini je moč najti nekaj tolažbe tudi zato, ker se zdi, da je najhujše najbrž res že za nami, je dodala avtorica, ki tudi v Ljubljani ni skoparila s kritiko na račun družbenih totalitarizmov, ki se bodo znašli tudi v središču njenih že nastajajočih novih knjig. Seveda, ob literarnih junakih, ki jih med drugim vodi tudi hudobija. »Nadvse dobre duše so namreč tudi nadvse dolgočasni protagonisti,« se je ob koncu večera hudomušno posmehnila.
