Ni veliko zaslužnih Slovencev, po katerih bi v Ljubljani poimenovali toliko različnih ulic kot po župniku Luki Knaflju. Najprej so na predlog Josipa Jurčiča leta 1876 po njem poimenovali novo ulico, ki je vodila od Slovenske ceste proti Tivoliju. Leta 1941 so med italijansko okupacijo po Knaflju poimenovali Dvoržakovo ulico, dotedanjo Knafljevo pa v Puccinijevo ulico. Po osvoboditvi leta 1948 so stvari vrnili v prvotno stanje in Knafljeva ulica je spet vodila v Tivoli. A le za tri leta, saj je leta 1952 postala Tomšičeva ulica, tako da se po Knaflju imenuje le še rep te ulice, pa še to ni ulica, temveč Knafljev prehod med Slovensko cesto in Wolfovo ulico.
Knafljev prehod ima med Ljubljančani čuden ugled. Po eni strani je to oaza z vrtovi lokalov, po drugi pa zgodba o nedokončani zgradbi Devetke, ki še vedno kazi podhod. Prehod ima tri izhode: v Wolfovo, v Čopovo ulico mimo banke – nekoč je bil v prehodu otroški oddelek banke – ter na Slovensko cesto pod skoraj 400 let staro hišo, ki je bila nekoč v lasti trgovca Jakoba Schella pl. Schellenburga. V sedanjem Knafljevem prehodu so bili nekoč vrtovi in konjušnica, potem ko so v mesto prišli avtomobili, pa seveda parkirišča.
Podatkov o Knafljevem življenju ni veliko
O življenju Luke Knaflja se ne ve veliko, zato je še toliko bolj presenetljivo, da njegovo ime pozna vsak Slovenec, ki je študiral na Dunaju. Rodil se je okoli leta 1620, ne ve se natančno, kje. Kot rojstni kraj se omenja Radovljica, a ni dokumentov, ki bi to potrjevali. Ve pa se, da so ga pod svoje okrilje vzeli cistercijanci v stiškem samostanu, kasneje pa so ga poslali v jezuitsko gimnazijo v Ljubljani, tedaj vodilno izobraževalno ustanovo na Slovenskem.
Tako kot večina dijakov gimnazije se je takoj po koncu šolanja vpisal še na dveletni licej, nato pa na univerzo v Gradcu, kjer je študiral filozofijo. Kasneje se je preselil na Dunaj na študij teologije in leta 1648 je bil posvečen v duhovnika. Dodelili so mu dunajsko mestno župnijo, kasneje pa je delal v dunajski bolnišnici. Tudi o njegovem življenju na Dunaju ni znano mnogo, ve pa se, da je prijateljeval z Jurijem Bohincem, kasnejšim rektorjem dunajske univerze.
Zapuščino namenil študentom
Leta 1658 so mu dodelili bogato župnijo v kraju Gross Russbach, med vinogradi kakšnih 50 kilometrov od Dunaja. Očitno je bil tudi dober poslovnež, saj je tako odlično vodil župnijsko posest, da je leta 1667 z zaslužkom kupil hišo na Dunaju, v neposredni bližini tedanje dunajske univerze. To je pomemben podatek, saj je Knafelj dva tedna pred svojo smrtjo leta 1671 spisal oporoko, v kateri je vse svoje imetje, tudi dunajsko hišo ter posest v Grinzingu, zapustil štipendijski ustanovi, ki se danes po njem imenuje Knafljeva ustanova. Posest so prodali in z dobljenim denarjem je njegov prijatelj Bohinc sprva štipendiral štiri dijake, med njimi njegovega nečaka Andreja Matevžka. Kasneje pa je število naraslo na nekaj sto, saj so skrbni skrbniki ustanove pridno večali premoženje sklada.
V začetku so štipendije lahko dobivali slovenski študenti, ki so na Dunaju študirali pravo, medicino ali filozofijo, kasneje so jih podeljevali tudi za druga področja. Do druge svetovne vojne se je s pomočjo Knafljevega sklada skupno šolalo okoli 2000 Slovencev, med njimi Jernej Kopitar, Friderik Baraga, France Prešeren, Simon Jenko, Ivan Tavčar, Fran Detela, Oton Župančič, Ivan Prijatelj, Fran Govekar in Josip Plemelj.
