Povojna japonska zgodovina je bila polna političnih pretresov, ki so se odražali tudi na umetnostnem polju. Gibanje buto se je bojevalo proti prevladi tradicije v umetnosti in proti družbenim tabujem.
Prvotno obliko plesa buto je zasnoval Tacumi Hidžikata (1928–1986) leta 1961 in jo poimenoval »ankuko buto« (črn, temen ples). Butoisti so se v tistem času močno navezovali na evropsko tradicijo, od Lautreamonta do de Sada, pa tudi na Artauda in njegovo gledališče krutosti ter na Geneta, na avtorje, ki so preizpraševali okvire umetnosti in njenega uprizarjanja. V plesu pa so jih navduševala delo Bakuja Išiija, ki je delal z nemško umetnico, začetnico izraznega plesa Mary Wigman, ter dela Haralda Kreutzberga.
Škandal s kokošjo
Prva Hidžikatova buto predstava Kindžiki (Prepovedane barve) po istoimenskem romanu Jukia Mišime je premiero doživela leta 1959 na japonskem festivalu plesa. Predstava je občinstvo, vajeno zadržane stilizacije kabukija, gledališča no ali baleta, silno pretresla. V predstavi sta poleg Hidžikate nastopila še Kazuo Ohno (1906–2010) in njegov sin Jošito Ohno. Šok je povzročil predvsem petelin, ki ga je Jošito Ohno bolj in bolj stiskal med nogami v dvoumnem prizoru med zoofilijo in davljenjem, kar nas seveda spomni na podoben šok zadavljene kokoši na predstavi slovenske skupine Pupilija Ferkeverk konec 60. let. Zaradi škandala so Hidžikato in Kazua Ohna nagnali tako s festivala kot iz Društva za sodobne uprizoritvene umetnosti, dogodek pa je butu odprl pot do izjemne prepoznavnosti; čeprav je bil »izgnan« na obrobje, so se mu odprle poti do novih umetniških krogov.
V Prepovedanih barvah lahko razberemo vplive japonskega plesnega gledališča in weimarskih avantgardnih pristopov, kar dokazuje, da se je buto izoblikoval z edinstvenim zlitjem prvin japonskega in evropskega plesnogledališkega izraza.
Buto gre v svet
Buto se je v šestdesetih letih svojega obstoja razširil na vse celine sveta in z njim se ukvarja mnogo različnih plesalcev. Nekateri sledijo načelom Hidžikate, nekateri pa načelom Ohna. Njuna različna sloga razlagajo tudi s primerjavo, da je Hidžikata arhitekt buta in Kazuo Ohno njegova duša. Jošito Ohno pravi: »Pogled na življenje z gledišča pokojnih je sprožil radikalen obrat v Kazuovem odnosu do plesa in življenja.«
Kljub različnemu slogu je jasno, da sta se Hidžikata in Kazuo Ohno medsebojno navdihovala in oplajala. Gibanje buta je postajalo vedno bolj zanimivo in lahko si ga predstavljamo kot razvejano drevo, katerega veje se cepijo, kjer koli nastopi nov koreograf.
Sodobni buto v Ljubljani
»Danes buto zaobjema vrsto slogov. Od grotesknosti do izčiščenega minimalizma ter od erotike do komike. Teži k preseganju razumskega in resničnega, k androginem osvobajanju in se bolj kot na telesno lepoto osredinja na primarno izražanje danosti človeškega obstoja,« je o sedanjem dogajanju zapisal poznavalec buta William Andrews.
Nekateri Hidžikatovi učenci, med njimi tudi Ušio Amagacu, so leta 1972 ustanovili buto skupino Dairakudakan, ki jo še zdaj vodi Akadži Maro. Tri leta kasneje pa je Amagacu ustanovil svojo skupino Sankai Juku, ki je minuli teden s predstavo Meguri nastopila v Ljubljani.
Amagacu je skupino Sankai Juku (Delavnica gora in morja) zasnoval po leto dni trajajoči delavnici avdiciji, na kateri je izbral le tri moške; vse do danes je Sankai Juku izključno moška skupina. Že istega leta je skupina začela nastopati v manjših japonskih avantgardnih gledališčih. Leta 1980 so prvič gostovali v Evropi, toda na njihovo delovanje je močno vplivalo šele povabilo pariškega gledališča Theatre de la Ville leta 1982, ko je gledališče postalo njihov koproducent. V Franciji je dobila skupina izjemno priložnost in odlične pogoje za svoje delo. V enem od intervjujev označuje Amagacu preselitev v Francijo kot ključno odločitev za svojo kariero, saj jim je prav to omogočilo svobodno ustvarjanje, ki na Japonskem ne bi bilo možno. Odtlej skupina deluje v Parizu, kar se nedvomno pozna v njenem izrazu.
Izčiščena predstava Meguri
Predstavo Meguri (Prekipevanje morja, zemeljski mir) sestavlja sedem prizorov. Amagacu pravi, da so zanj elementi svetlobe, glasbe in scenografija enako pomembni kot plesalčeve kretnje. Na odru se razprostira enakomerna plast peska, telesa pa med gibanjem vanj izrišejo poti, ki na površini upodobijo relief. V bela krila ogrnjena telesa spominjajo na antične obrede, bela telesa in ušesa, iz katerih se cedi »kri«, pa predstavljajo drznost, raziskovanje in tudi ustvarjalno tveganje plesalcev.
Amagacujeva poetika, ki se kaže v njegovih predstavah, deluje eterično in ponuja izčiščeno doživetje ter se morda oddaljuje od prvotnega »črnega« buta Hidžikate, ki je nekoč dejal: »Vedno uporabim vso moč, da se osredotočim na svoj izgubljeni in tavajoči jaz. Vrnite se k sebi in secirajte svojo lastno temo.« Močan prvotni naboj buta pa je razviden iz popolne prisotnosti plesalcev v vsakem najmanjšem premiku.
Predstava Meguri kaže na osrednji motiv vseh Amagacujevih odrskih postavitev: človekovo bivanje je omejeno, vendar postavljeno v neskončnost vesolja. Kot vedno v njegovih predstavah me je tudi tokrat navdušila brezhibna estetika, izvedba in izjemna scena, vendar pa me predstava ni nagovorila toliko, kot bi si želela. V prvi vrsti zaradi elektronske glasbe, njene repetitivnosti, ki jo je podvajalo ponavljanje plesnih elementov, s čimer se podvoji tudi čas, trajanje. Sporočila, ki jih želijo prenesti s predstavo, ostajajo hermetična in gledalca, tudi zaradi velikosti dvorane, težko dosežejo. Predvsem pa mi je umanjkal emotivni naboj, zaradi katerega so mi buto predstave sicer tako ljube. Ta je Amagucuju izjemno uspel predvsem v čudovitem značilnem japonskem poklonu »zahajajočega meseca«.