Francoskega predsedniškega kandidata desnice Françoisa Fillona so v zadnjih dneh, potem ko je dobil obvestilo o uradni preiskavi zaradi fiktivnih zaposlitev žene in svojih dveh otrok v parlamentu, zapustili vsi znani politiki desnice in skoraj vsi vodje njegove kampanje – tudi politični strateg Patrick Stefani, ki ima največ zaslug za njegovo prepričljivo zmago na novembrskih primarnih volitvah desnice. Ob vse večjem pritisku, naj prepusti mesto predsedniškega kandidata desnice Alainu Juppéju, drugemu na primarnih volitvah, je Fillon danes, dan pred morda odločilno sejo vodstva Republikanske stranke, na množičnem zborovanju v Parizu potegnil na dan še zadnjo karto. Poskušal je namreč pokazati, da ga podpirajo Francozi, s čimer pa je desnico še bolj razdelil.

»Priznam dve napaki«

Na »mitingu resnice«, ki naj bi bil usmerjen predvsem proti pristranskosti tožilstva in sodišč, je bilo po ocenah organizatorjev 200.000 ljudi, v resnici pa precej manj. Fillon se je množici, zbobnani skupaj iz vse Francije, poskušal pokazati kot žrtev izdajalcev v lastnih vrstah, medijskega linča in pristranskosti tožilstva. Priznal pa je dve napaki: »Prva napaka, ki sem jo storil v daljni preteklosti, je, da sem dovolil soprogi, da je delala za mene, ker je pač poznala teren in ker je bilo tako najbolj enostavno. Tega ne bi smel storiti. Druga napaka pa je bila, da o tem nisem takoj spregovoril vam in vsem Francozom.« A še vedno meni, da so napadi nanj in sodni postopki neupravičeni in nesorazmerni z njegovo krivdo.

Velika večina vodstva Republikanske stranke, ki bo zasedalo zvečer, pa je zdaj še bolj proti Fillonu, ker ne odobrava tega, da bi se ulica zoperstavila delu tožilstva in sodišč. Xavier Bertrand, nekdanji minister v Sarkozyjevi vladi, je izjavil: »V republiki se sodišču ne žvižga.«

Po štiridesetih dneh se je oglasila Penelope

Zadnje dni je Fillon v boj za preživetje sebe kot predsedniškega kandidata poslal tudi soprogo Penelope, ki je po 40 dneh afere končno spregovorila javnosti, in sicer v intervju za zelo brani Le Journal du Dimanche. Poskušala je torej dokazati, da je kot parlamentarna sodelavka res delala za Fillona: »Urejala sem njegovo pošto, ga obveščala o dogajanju v njegovi volilni enoti in pisanju lokalnih časopisov. Skupaj sva pripravljala govore…« A zakaj je bilo treba na to čakati 40 dni? Vprašanje je tudi, zakaj se pred javnostjo še vedno skriva nekdanji poslanec, ki je nasledil Fillona v parlamentu in za katerega naj bi Penelope prav tako delala ter zaslužila tudi po 6000 evrov neto na mesec.

Ne le desnica, ampak vsa francoska predsedniška kampanja tako postaja talka Fillonove trmoglavosti, saj se v javnosti in po medijih govori samo še o njegovi izjemno težki situaciji. Med drugim je ostal povsem prezrt v prihodnost in Evropo usmerjen program, ki ga je pred nekaj dnevi predstavil po anketah vse močnejši sredinski kandidat Emmanuel Macron, čigar optimizem je vendarle povsem nasproten velikemu pesimizmu Francozov. Prav tako ostajajo v ozadju številne sodne zadeve populistke Marine Le Pen, ki pa se je nenadoma znašla na isti valovni dolžini s Fillonom zaradi njegove vse bolj populistične kampanje proti medijem in sodiščem. Radikalni levičar in socialistični kandidat Benoït Hamon pa se je pritožil, da ne more predstaviti svojega programa, ker novinarje zanima samo še, kaj si misli o Fillonu. V resnici je Hamon tudi načrtno precej pasiven, saj si s svojim radikalnim programom ne upa dražiti zmernih socialistov. Ker po anketah Macron že ogroža Le Penovo na prvem mestu v prvem krogu, bi lahko veliko Hamonovih volilcev prešlo v tabor sredinskega kandidata, saj je za volilce levice simbolično zelo pomembno, da skrajna desničarka Le Penova ne zmaga v prvem krogu aprila, pa čeprav naj se ne bi mogla izogniti porazu v drugem krogu maja.