Bristol je bil in še vedno je mesto, prepredeno s prodajalnami plošč. V devetdesetih letih je bilo na ulicah veliko mladih, ki pa vzdolž njih niso postopali brezciljno, temveč so poskušali sebe izraziti skozi različne umetnostne priložnosti in, kar zadeva mene, različna zvočenja. Gre za izrazito večkulturno mesto, brbotajoči talilni lonec idej, vendar kljub temu nikdar nisem našel zadovoljivega odgovora, zakaj toliko pomembnih glasbenikov prihaja prav od tam. Niti na vprašanje, zakaj je v nas prisotna ta neopisljiva temačnost in potrtost. Glasbenik in producent Tricky je sinonim za zvok Bristola. Vsaj po mojem mnenju je on najbližje temu, kako mesto zveni.
Kako je opisani občutek ali vzdušje mesta vplivalo na vas, na vašo glasbo?Tega ne bi znal opisati z besedami, to se je preprosto zajedlo vame. Vse, kar sem med odraščanjem povohal, videl ali okusil, je vplivalo name. Tudi če bi poskusil najti primerjavo, je ne morem, kajti Bristol je edino mesto, ki sem ga res začutil. Veliko sem se namreč sprehajal po njem in vsrkaval tamkajšnje kulture. Odraščal sem v četrti, kjer je bilo veliko Jamajčanov, zato sem bil vsak dan pod vplivom reggae in jungle frekvenc. Ni se bilo treba posebno truditi, da bi zaslišal glasbo, saj je ta prihajala skozi odprta okna stanovanj. DJ Derek je bil izjemen sukalec plošč. Predstavil nam je široko paleto jamajških godb šestdesetih in sedemdesetih let. Prav on je imel velik vpliv name, da sem najprej zakorakal na drum'n'bass sceno.
Od kod potem privzeta, malodane neverjetna ljubezen do temačnih evropskih folk algoritmov?Gre za poglabljanje vase in čisto ljubezen do raznovrstnih slogov evropskih ljudskih izročil. Namensko sem preslišal vplive ameriškega bluesa in rocka, kajti njih je v sodobni glasbi preveč. Blizu mi ni niti keltska glasba. Morda tudi zato ne, ker je moja babica estonskega rodu. Med odraščanjem sem pogosto zahajal v rusko pravoslavno cerkev, kjer sem poslušal tamkajšnje petje, a odločilno je bilo, ko sem kot sedemletni deček zaslišal zbor poljskih in beloruskih priseljencev, ki so z vsem srcem prepevali staroslovanske ljudske napeve. To mi je spodneslo tla pod nogami. Ta glasba me je užalostila, lepo užalostila. Hotel sem izvedeti, zakaj. Nisem razumel, o čem so peli, a sem občutil žalost. To je bilo seme, ki se je zasejalo globoko vame. Odprlo mi je pogled in začel sem iskati in raziskovati tovrstno komunikacijo v glasbi. Še danes se naježim, ko se tega spomnim.
Ali bi lahko vašo glasbo potem opredelili kot panevropsko?Takoj se podpišem pod tovrstno enačbo!
Tudi prva zaposlitev v prodajalni plošč je najverjetneje naredila svoje?Nedvomno. Moji prijatelji so odšli na fakultete, sam pa sem se zaposlil v prodajalni plošč. Njen lastnik je bil moj drugi oče, iskreno povedano – bil je celo bolj oče kot moj pravi oče. Naučil me je vsega, kar moram vedeti o glasbi in življenju kot takem. Zelo podrobno mi je predstavil globino in širino godb Suna Raja, intimo ljudskih napevov, raznovrstnost glasb sveta…
Na koncu sem se vseeno moral posloviti, kajti vpliv je nenadoma postal prevelik, moral pa sem razviti lastno umetniško identiteto. V prvi prodajalni plošč, kjer sem delal, teh težav nisem imel, saj smo prodali le tri plošče na dan, v drugi se je prodalo veliko več, kar je imelo negativen vpliv name, saj sem videl, kateri naslovi so se najbolje prodajali, in se tako začel tudi vesti.
Ste se kdaj počutili jeznega ali odrinjenega, ker je mnogim vašim someščanom (Massive Attack, Portishead) uspel veliki met, vi pa ste nekako ostali v ozadju?Sploh ne, zelo sem vesel njihovega uspeha, četudi se takšen odgovor zdi privzet ali obramben. Imam svoj krog poslušalcev, ni jih malo, a spet ne tako veliko kot pri skupini Massive Attack.
Nisem človek, ki bi dobro prenašal zvezdništvo. Nastopil sem kot predvozač različnim zvezdnikom, od Yanna Tiersna naprej, a v takšnih trenutkih tudi zaznal, da moja glasba ne more komunicirati v večjimi množicami. Potrebuje manjše, intimne klube, da se lahko dotakne ljudi.
