Direktor Berlinala Dieter Kosslick je letos sicer že pred odprtjem napovedal, da bo v prihodnje festival še bolj političen (Donalda Trumpa pa je med drugim oklical za »najbolj precenjenega predsednika vseh časov«); kot da bi trenutno politično resničnost ohlajanja odnosov med EU in ZDA odražala tudi festivalska selekcija, pa je bil med osemnajstimi filmi, predstavljenimi v glavnem tekmovalnem programu, letos v nasprotju s preteklimi leti le eden ameriški, in sicer The Dinner (Večerja) Orena Movermana. A žirija, ki ji je predsedoval Paul Verhoeven, je letos podelila nekaj precej nepričakovanih nagrad.
Madžarski prodor
Največje presenečenje je bil verjetno zlati medved za najboljši film, ki ga je dobil madžarski On Body and Soul (O telesu in duši) in ki morda (skupaj z lanskoletnim oskarjem in kopico drugih nagrad za Nemesovega Savlovega sina) napoveduje novo uspešno obdobje madžarskega filma. Režiserka Ildikó Enyedi je tako postala peta ženska, ki je v zgodovini festivala dobila zlatega medveda. Zasanjana in nekoliko čudaška pripoved o Endreju (Géza Morcsányi), zadržanem in samotarskem finančnem upravniku klavnice, in Márii (Alexandra Borbély), strogi inšpektorici za kakovost mesnin, ki se drug za drugega spuščata v nemogoče absurdnosti, ljubezensko zgodbo in poetiko najde tam, kjer bi ju najmanj pričakovali in tako hkrati dekonstruira in potrdi žanrske konvencije romantične drame. Morda je res, da je pripoved o ljudeh s težko preteklostjo, ki se počutita odtujena od preostalega sveta in se zbližata kljub nemogočemu okolju, že star recept za uspeh, a O telesu in duši odlikuje izvirnost in psihološka večplastnost, osupljiv pa je tudi v vizualnem smislu, ki – tudi z barvno paleto in kompozicijami – dopolnjuje osrednjo filmsko pripoved. Film je sicer na festivalu prejel še pet drugih nagrad, med drugim nagrado združenja filmskih kritikov FIPRESCI in nagrado ekumenske žirije.
Srečanje brezupnežev
Sicer pa je bil eden izmed favoritov za glavno nagrado prejemnik nagrade za najboljšo režijo – Finec Aki Kaurismäki za svoj novi film The Other Side of Hope (Druga stran upanja). Film prežema podoben smisel za humor kot režiserjeve prejšnje filme: je nekoliko ekscentričen, temelji na vizualnem, nasploh pa ga odlikuje dovršen občutek za tempo; dejansko gre za drugi del neuradne »pristaniške« trilogije, ki jo je pred šestimi leti začel s filmom Le Havre. Kaurismäki nadaljuje temo begunstva in priseljevanja: Khaled (Sherwan Haji), sirski begunec, pripotuje na Finsko, da bi tam – četudi brez pravega upanja – zaprosil za azil, Wikström (Sakari Kuosmanen), akviziter za kravate in moške srajce, pa si z zaslužkom od iger na srečo kupi restavracijo na obrobju Helsinkov. Sčasoma se njuni poti, za kateri se je zdelo, da sta vsaka na svoj način videti popolnoma brezupni, prekrižata. Kaurismäki skoznju naslika topel in idealističen portret skupnosti, ki jo zaznamuje sloga in sprejemanje, hkrati pa film deluje tudi kot političen komentar k spoštljivemu odnosu do soljudi ne glede na to, od kod prihajajo, ki v času zaostrovanja politik proti priseljevanju v EU, ZDA in drugje po svetu deluje aktualno kot še nikoli doslej.
