Emmanuel Macron je prav tako nekakšen disidentski predsedniški kandidat, toda drugačne vrste. Potem ko je bil minister za gospodarstvo, industrijo in digitalizacijo pod francoskim predsednikom Françoisem Hollandom, je ustanovil svoje lastno politično gibanje En Marche! in zdaj je neodvisni predsedniški kandidat. Macron je star samo 39 let in nikoli ni bil strankarski politik. Še pred tremi meseci so mu redki analitiki dajali možnosti za zmago. A hitro je okoli sebe zbral močno ekipo in pridobil podporo mladih volilcev.

Ankete mu v prvem krogu volitev, ki bo aprila, pripisujejo okoli 20 odstotkov podpore. To se ne zdi dovolj za uvrstitev v drugi krog, ki bo maja, ko se bosta prva dva kandidata pomerila za dokončno zmago.

Favorita v prvem krogu sta že dolgo Le Penova, ki ima po anketah okoli 27 odstotkov podpore, in François Fillon, ki je kot premier služil nekdanjemu predsedniku Nicolasu Sarkozyju. Toda Fillonova kandidatura je zdaj pod vprašajem zaradi obtožb, da je, ko je bil poslanec, fiktivno zaposloval ženo in dva svoja otroka. Medtem pa se je levičarski kandidat Benoît Hamon povzpel v anketah in se zdaj približuje 20 odstotkom podpore.

Čeprav se je Macron pozicioniral proti stari levici in stari desnici, ni ne levičarski ne desničarski populist, pa tudi ne politik tradicionalnega centra. Na čustveni in intelektualni ravni izhaja iz levice, a zavrača tradicionalno politično elito.

Macron si prizadeva pridobiti glasove iz vseh delov družbe. Roko je ponudil delavcem, ki se čutijo izdane od »sistema« in ogrožene spričo globalizacije in novih tehnologij, pa tudi učiteljem in zdravstvenemu osebju, ki so uvideli, da storitve javnega šolstva in zdravstva potrebujejo globoke reforme, da bi ohranili družbeno solidarnost, na kateri so temeljile te storitve v preteklosti. Toda podporo išče tudi pri inovatorjih in podjetnikih, ki želijo bolj svobodno regulatorno okolje in boljši dostop do sredstev.

Za zdaj še ni predstavil vsega programa. Toda Jean Pisani - Ferry, eden najboljših strokovnjakov za gospodarsko politiko v Franciji, je nedavno odstopil kot direktor vladne think-tank skupine France Stratégie, da bi lahko začel voditi pisanje Macronovega programa. Doslej je Macron dajal poudarek tisti vrsti družbene solidarnosti, ki omogoča, da je več socialnih pravic univerzalnih in prenosljivih, obenem se zavzema za izboljšanje preventivnega zdravstva. Meni, da je takšna socialna politika komplementarna, ne pa nasprotna ukrepom, ki spodbujajo gospodarsko rast, in se zavzema za večjo podporo inovativnim podjetjem.

V nasprotju z drugimi neodvisnimi kandidati, ki so nasprotniki sistema, bo Macronova volilna kampanja pozitivna. Najbrž se bo izogibal žaljivim napadom na druge kandidate in poudarjal, da bo Francija veliko več pridobila od reform, pri katerih bodo sodelovali vsi, kot od vojne proti strokovnjakom, medijem, lastnikom kapitala, sindikalistom, migrantom ali drugim specifičnim skupinam.

Macron je torej alternativa današnjim populistom. S tem ko uporablja argumente, ki temeljijo na dejstvih, in ko se sklicuje na humanistične in demokratične vrednote, poskuša modernizirati in pomladiti levico – ki je njegov »dom« – pa tudi del desnice. Poleg tega močno verjame v Evropo in se zavzema za to, da bi dobili finančnega ministra evrskega območja.

V današnji Evropi so države, ki bi se rade tesneje povezovale na temelju evra, in države, ki so bolj naklonjene ohlapni strukturi sodelovanja. Velika Britanija na primer zapušča Evropsko unijo, a morda bi hotela ohraniti evropsko celinsko partnerstvo, kot ga je opisala skupina vplivnih Evropejcev. Ta pristop je podoben temu, kar sem že opisal kot »dve Evropi v eni«.

Macron je za bolj povezano Evropo, ki bi temeljila na subsidiarnosti. Zagovarja lokalne odločitve, kadar je to mogoče in učinkovito, podpira pa tudi odločitve na nacionalni in evropski ravni, ko je to primerno. Bistvo je, da mora biti proces prožen in da mora omogočiti sodelovanje državljanov. Po njegovem uvidu bo deljena suverenost Evropi omogočila, da bo bolj vplivna in da bo povečala moč odločanja državljanov. Zanj je globalizacija pozitivna, zaveda pa se, da jo je treba voditi prek mednarodnih sporazumov in institucij, ki so učinkoviti in trajni.

Rezultati anket so trenutno zelo nestabilni zaradi Fillonove afere in velikega povečanja podpore Hamonu med volilci levice zunaj Socialistične stranke. Toda če se bo Macron uvrstil v drugi krog, bo veliko večja grožnja Le Penovi kot kandidat, ki bi bil izrazit levičar. On bi lahko bil človek, ki bi onemogočil projekt Nacionalistične internacionale.

V resnici bi lahko Macronova zmaga sprožila trend, ki bi bil nasproten zdaj po svetu prevladujočemu populizmu, tako bi dal upanje vsem tistim, ki so simpatizerji levice ali desnice, a so vznemirjeni zaradi populizma in hipernacionalizma. Alternativa bi lahko bila zmaga Le Penove in še en korak proti 30. letom, ko je preveč držav obrnilo hrbet mednarodnemu sodelovanju in volji, da se za skupne težave najde kolektivna rešitev.

Po referendumu o Brexitu v Veliki Britaniji in rezultatu ameriških predsedniških volitev leta 2016 bi francoske predsedniške volitve lahko pomenile preobrat. Še vedno je veliko časa do prvega kroga konec aprila in naučili smo se, da pričakujemo presenečenje in da ne verjamemo preveč zgodnjim anketam. Toda zdi se, da bi lahko zmagal nenavadni kandidat Macron, ne pa populistični uporniki proti sistemu, na katerega smo vse bolj navajeni.

Kemal Derviş je nekdanji gospodarski minister Turčije in nekdanji vodja Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), danes podpredsednik Brookings Institution.© Project Syndicate, 2017