Stališče ustavnih sodnikov glede koprskega primera drži vodo. Obtoženih je bilo šest ljudi, petim so sodili takoj, šestemu pozneje. V obeh primerih je sodil isti sodnik, ki se je že v prvi sodbi peterici opredelil tudi do nezakonite vloge šestega in torej prejudiciral njegovo krivdo. Lahko se strinjamo z ustavnimi sodniki, da je bil videz nepristranskosti sodišča v tem primeru okrnjen.
Toda razpravljajoče sodnike skrbi širši pomen te odločitve. Naj vzamemo drug primer. Po obtožbi naj bi štirje oropali banko. Trije priznajo, četrti pa ne. Sodnik priznanje trojice sprejme in napiše sodbo, v kateri opiše, kaj nezakonitega so počeli – in temu, da omeni še četrtega, se ne more izogniti. Taisti sodnik bi po dosedanji praksi speljal sojenje tudi za četrtega, zastavlja pa se vprašanje, ali to še vedno velja naprej. Ta teden se je že zgodilo, da se je v takšnem primeru sodnica z izločitvijo strinjala. Če bo njena odločitev obstala, bo šel spis, ki ga je že preučila, v roke njenega kolega. Lahko se celo zgodi, da bo med sojenjem priznal še kdo od obtoženih in po tej logiki bi šel primer še v roke tretjega ali četrtega sodnika. Koliko dela in časa bi šlo v nič in kako bi to vplivalo na dolžino postopka, nima smisla poudarjati. Da tega, kaj to pomeni za majhna sodišča, na katerih je samo nekaj sodnikov, sploh ne omenjamo.
Predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik miri. Po njegovi razlagi bo sodnik izločen le, če bo v obrazložitvi sodbe za tiste, ki so priznali, zapisal kaj obremenjujočega za tiste, ki niso. Ko se bo torej izrecno opredelil do njihove krivde. Opozarja tudi, da ima v primeru, ko se sodnik z izločitvijo strinja, še vedno zadnjo besedo predsednik sodišča. Tu pa lahko nastopi druga težava. Na njegovo odločitev v tej fazi ni možna pritožba, možna je šele po koncu prvostopenjskega sojenja. Kaj če bodo potem na višjem (ali šele na vrhovnem) sodišču ugotovili, da se je predsednik zmotil? Razveljavitev (sploh zahtevnega) primera ni mačji kašelj. Pomeni kup dodatnega dela, odločitev pa nikakor ni v prid ugledu sodišča.
Poraja se tudi vprašanje, kaj to pomeni za zadeve, ki so že v obravnavi. Slišati je različne razlage, načeloma pa naj bi stranka izločitev sodnika predlagala takoj, ko nastane razlog zanjo – predvidevati je, da ne z dnevom, ko je prišla na dan ustavna odločba. A ni dvoma, da bodo odvetniki tudi v teh primerih poskušali z izločitvami. In kako je s sojenji, ki so že končana? Stranke, ki jim še ni pretekel rok za pritožbo na ustavno sodišče, bodo to možnost verjetno uporabile, četudi tega ugovora dotlej niso uveljavljale. Kako bodo ustavni sodniki odločili, pa je seveda nemogoče napovedovati.
Pogačnik predvideva, da bo predlogov za izločitev sodnikov poslej verjetno res več, da pa ne bi dramatiziral – juha se ne bo pojedla tako vroča, kot se je skuhala. Kot pravi, je treba počakati na sodno prakso, na določeno število sodb na prvostopenjskem, pa tudi višjem in vrhovnem sodišču. Sodniki, s katerimi smo govorili, vendarle upajo, da bodo odprta vprašanja rešena čim prej, sistemsko, v zakonu. Ob vprašanjih, kako naprej, pa jih na tiho tudi črviči, kateri primeri, s katerimi so se ukvarjali zadnje čase, bi lahko padli.
