Rodil se je v delavski družini na teksaški periferiji, šele pri svojih dvajsetih spoznal svet umetnosti, se vpisal na študij slikarstva in v začetku 50. letih, ko se je preselil v New York, že požel prve uspehe. Sedanja retrospektiva v londonskem muzeju Tate Modern tega vplivnega in plodnega ustvarjalca predstavi z več zornih kotov, v vsej njegovi raznolikosti in drznosti. Avtorji razstave pa kljub temu malce pretiravajo v poveličevanju umetnika, ki je prikazan kot pionir (skoraj) vsega, kar se je zgodilo v povojni umetnosti: kot enega prvih fotografov, čigar dela je odkupil muzej, kot začetnika rabe vsakdanjih materialov v umetnosti, kot inovatorja tehnike prerisovanja, kot pionirja interdisciplinarnega dela ter povezovanja znanosti in umetnosti. Pravi Žare lepotec sodobne umetnosti.
Rauschenberg skozi 50. in 60. leta res raziskuje različne principe ustvarjanja, a veliki preboj mu uspe šele z robustnimi asemblaži in kolaži, kjer v asociativnih likovnih kompozicijah in političnih alegorijah kombinira najrazličnejše tehnike in materiale. Prvo vidnejše mednarodno priznanje prejme na 5. grafičnem bienalu v Ljubljani leta 1963, čemur sledijo razstave v prestižnih razstaviščih v New Yorku, Londonu in Benetkah. Kljub temu ne miruje, ampak preizkuša vedno nove prijeme in tehnike. A monokromne slike, fotogrami in objekti z začetka kariere, s katerimi se razstava odpre, ne dosegajo prepričljivosti kasnejših ikoničnih del, pa čeprav občasno sodeluje z velikani, kot sta komponist John Cage in koreograf Merce Cunningham. Njegova znamka so pač (p)ostali grafični kolaži, v katerih z izjemno pronicljivostjo komentira duha svojega časa.
Čeprav ga stroka zaradi tega običajno umešča v polje poparta, je njegov izraz v mnogočem bolj težaški, mračen in likovno bolj prepričljiv od večine sodobnikov. Pod vprašaj namreč ne postavlja toliko vizualne navlake vsakdanjika, ampak prvenstveno išče možnosti likovnega izraza, hkrati pa je v vrvečem času velikih družbenih prelomov ravno prav družbeno kritičen.
Njegov razvpiti sitotiskarski palimpsest Retroactive II (1964) je ironičen odziv na številne epizode ameriškega javnega diskurza, od podob (takrat že pokojnega) predsednika Kennedyja, astronavta in zaboja jabolk do klasične upodobitve Venere pred ogledalom. Kompozicije iz te serije so videti kot kaotične naslovnice revij o življenjskem slogu. Sočasno ustvarja tudi grobe tehnološke skulpture iz odpadnih materialov, ki so kolektivno delo, kjer sodeluje s tehnologi in inženirji. A nekje proti koncu 70. let ta konstantna inovativnost izgine in se sprevrže v ponavljanje lastnih vzorcev. Tako v 80. letih sledi Reaganovi doktrini, da je treba za vsako ceno osvoboditi in demokratizirati svet – po ameriškem vzoru. V sklopu lastne iniciative ROCI potuje po svetu ter sproti ustvarja in razstavlja kolaže, ki opozarjajo na represivne režime izbranih držav in nagovarjajo k njihovi »osvoboditvi«. Kljub izvornemu uspehu v 80. letih njegova udarna ost dokončno otopi, dela pa postajajo vse bolj rutinska, kot da nenehno išče povratek v svojo najuspešnejšo fazo, ki gre na sceni in trgu še vedno najbolje v promet.