V nasprotju z ministrico za izobraževanje Betsy DeVos, ki ji je moral do potrditve v senatu prvič v ameriški zgodovini pomagati ameriški podpredsednik Mike Pence, ki ima v primeru izenačenega glasovanja kot predsednik zgornjega doma pravico nagniti tehtnico na eno stran, si je podobno sporni Trumpov kandidat za pravosodnega ministra Jeff Sessions zagotovil celovito strankino zaledje. Konservativni demokratski senator iz Alabame Joe Manchin mu je pridal še njegov izgubljeni glas, saj kot aktivni senator ni mogel glasovati zase, tako da se je na koncu v stočlanskem senatu kot naslednji član administracije Donalda Trumpa zmuznil skozi šivankino uho z 52 glasovi podpore. Njegovo potrditev je spremljala sporna izključitev demokratske senatorke Elizabeth Warren iz senatne razprave, ker je po mnenju vodje republikanske večine Mitcha McConnella kršila pravila z branjem pokojnega kolega Edwarda Kennedyja, ki je Sessionsa v času kandidature za zveznega sodnika označil za nacionalno sramoto, nato pa skušala nadaljevati s pismom vdove ubitega borca za državljanske pravice Martina Luthra Kinga mlajšega iz leta 1968, v katerem je Coretta Scott King Sessionsa obtožila ustrahovanja temnopoltih volilcev. Sessionsa so takrat njegova domnevna rasistična stališča stala želeni položaj zveznega sodnika, niso mu pa zaprla poti do kasnejšega sedeža Alabame v senatu.
Izbrančeva kritika
Za novega pravosodnega ministra demokrati trdijo, da ne bo neodvisen nadzornik vlade oziroma oblasti, ampak bo izpolnjeval predsednikove ukaze. Za slednje ni pravega potrdila, saj Trumpovi izbranci odmevno prihajajo z njim v nasprotja. Zadnje zelo odmevno je bila kritika kandidata za vrhovnega sodnika Neila Gorsucha, ki je Trumpa kritiziral zaradi njegovih izjav o ameriškem sodnem sistemu. V sodnem sporu zaradi kontroverznega predsednikovega imigrantskega odloka je namreč Trump sodnika iz Seattla, ki ga je začasno razveljavil, razglasil za »tako imenovanega sodnika«, Gorsuch pa je to komentiral kot stvar, ki sodnike »demoralizira« in »straši«.
Sedeminštiridesetletni Neil Gorsuch za zasedbo položaja vrhovnega sodnika, ki je dosmrtna, potrebuje v senatu 60 glasov, ki so malo verjetni že zaradi demokratske zamere republikancem, ki so v tem zakonodajnem telesu po smrti Antonina Scalie februarja lani blokirali Obamovega izbranca Merricka Garlanda. Uradni izgovor so bile takrat bližajoče se volitve, dejansko pa je šlo za to, da konservativci po Scalii ohranijo petčlansko večino v devetčlanskem vrhovnem sodišču, čeprav je tedaj malo kazalo na to, da bodo v Belo hišo pripeljali svojega predsednika, še manj republikancev pa je mislilo, da bo to Trump. Po splošni oceni je slednji z izbiro Gorsucha sledil željam stranke in ne svojim že razvpitim muham, a se bo moral dosedanji zvezni sodnik iz Kolorada kljub priznanim referencam dodobra potruditi, da se prebije v najvišjo ameriško sodno instanco. Računa pa lahko na glasove tistih demokratskih senatorjev, ki jih čez dve leti čakajo ponovne volitve v zveznih državah, ki so podrle Trumpa, čeprav zna biti tedaj to že zelo dvorezen meč.
