S Cerarjevo ugotovitvijo, da bosta z Brglezom težko še naprej sobivala v vodstvu stranke, se lahko strinjamo. A ne zaradi različnih pogledov na varnost države – ta je vsem državljanom nedvomno ena osrednjih vrednot. Njuno sobivanje se zdi misija nemogoče zaradi različnega razumevanja identitete stranke ter pomena spoštovanja ustave in temeljnih človekovih pravic. Torej zaradi različnega pogleda na tiste vrednote, na katerih je Cerar gradil svojo predvolilno podobo, a jih je kot premier v vrtincu naraščajočega populizma kaj hitro potisnil v ozadje.
Poziv k Brglezovemu odstopu dodobra razgalja Cerarjevo nedoslednost in težave, ki jih ima sam s seboj. Če je po glasovanju o zakonu o tujcih poudarjal, da so različna mnenja za demokratično stranko nekaj normalnega in jo celo bogatijo, je dva dni pozneje očitno ugotovil, da to ne drži. Vendar pa je k odhodu s strankarske funkcije pozval le Brgleza, ne pa tudi drugih poslancev, ki so glasovali proti zakonu o tujcih. Takšnega poziva na primer ni prejel Dragan Matić, ki zaseda mesto predsednika sveta SMC, kar je formalno celo pomembnejša funkcija kot mesto podpredsednika stranke, prav tako tudi ne član izvršilnega odbora SMC Mitja Horvat. Po Cerarjevem razumevanju torej znotrajstrankarsko demokracijo bogatijo le različna mnenja nekaterih članov, enaka različna stališča drugih pa jo rušijo.
In kaj je resnični razlog, da si je Cerar zaželel zgolj Brglezov odhod? Ob množici poslancev in članov, ki jih javnost po dveh letih in pol sploh še ni opazila, je predsednik parlamenta edini, ki vsaj nekoliko ogroža Cerarjevo težnjo, da bi bila Stranka modernega centra prepoznana kot on sam oziroma da iz SMC nastane sekta. Brglez se torej zdi nekakšna naravna izbira za Cerarjevega naslednika ali morda tvorca nove stranke na levici, če bi sedanjemu premierju priljubljenost še bistveno padla in bi se nezadovoljstvo v stranki še povečevalo. Predvsem pa je Cerar zaskrbljen, ker v Brglezovih zavzemanjih in ravnanjih ambicijo po prevzemu liderstva tudi prepoznava.
V SMC so včeraj sicer zatrjevali, da so mediji nesoglasja med vodilnima predstavnikoma njihove stranke prenapihnili in da si bosta v prihodnjih dneh podala roko sprave. Toda neuradno mnogi v to, da bo Cerar umaknil zahtevo po Brglezovem odstopu, ne verjamejo. Po novi podobi, ki jo premierju klešejo svetovalci iz Izraela, mora biti ta odločen in korakati le naprej. A hkrati ti svetovalci spregledajo, da prenašanje metod generala Šarona v slovenski prostor ni mogoče, pa da Cerar na volitvah ni zmagal zaradi odločnosti, temveč zaradi domnevne načelnosti in moralnosti, ter da odločnost nikakor ne more postati njegov prepoznavni znak.
Če bo Cerar pri zahtevi o Brglezovem odstopu vztrajal ali jo morda celo zaostril z željo po njegovi razrešitvi s čela parlamenta, pa lahko že tako precej naelektreni odnosi v SMC dobijo nove razsežnosti. Morda te sicer (še) ne bi pripeljale do razcepa stranke oziroma do odhoda takšnega števila poslancev SMC, da bi to zrušilo koalicijo, bi se pa začelo strankino umiranje na obroke. Priložnost, da iz računa, ki bi ga v takšnem primeru volilci Cerarjevi stranki izstavili na volitvah, iztržijo čim več, so v drugih koalicijskih strankah že začutili. V pozivih k enotnosti SMC v dobro države se že slikajo v predvolilnih pozah.
