Potreba po gibanju je osnovna potreba otrok. Otroci jo zadovoljujejo tudi med telovadbo in popoldanskimi športnimi dejavnostmi. Vendar Anna Beresin, ki je raziskovala dogajanje na igriščih v Filadelfiji, v svoji knjigi Recess Battles: Playing, Fighting and Storytelling (2011) poudarja, da otroci razlikujejo med vodenimi dejavnostmi in prosto igro na igrišču. Otroci cenijo, kadar lahko počnejo, kar želijo, in ne tisto, kar jim narekujejo učitelji in trenerji. Pa čeprav je to zgolj tekanje po igrišču. V nestrukturiranem in nenadzorovanem času, ki ga otroci skupaj preživijo na igrišču, se porajajo otroške kulture: besedne in miselne igre, fantazijske igre, igre z rabo telesa in skupinske igre z gibanjem v prostoru. Otroci ob tem razvijajo smisel za sodelovanje in igro, pa tudi občutek za ironijo, humor ter fizične in socialne veščine. Otroci morajo kdaj pa kdaj zaiti tudi v težave in delati napake, saj se le tako naučijo, kako jih tudi rešiti.
Poleg gibanja ima igra ključni pomen za otrokov razvoj. Z igro se otroci učijo kulture. V igri se odraža širše družbeno okolje in njegove vrednote, saj otroci v igri preigravajo tisto, kar lahko opazujejo v svojem vsakdanjiku. Hkrati pa otroci z igro družbeno okolje raziskujejo, vstopajo vanj, si ga prisvajajo, mu nasprotujejo in ga spreminjajo.
Naravo igre določata tudi način življenja in okolje. Če so se nekoč otroci igrali na ulicah v mnogoštevilnih vrstniških skupinah, se je dandanes igra preselila na posebej označene prostore za igro, na igrišča, v igralnice ter pod okrilje organiziranih dejavnosti. Medtem ko so igro nekoč nadzorovali otroci sami, dandanes vedno bolj prehaja pod nadzor odraslih, bodisi staršev bodisi pedagogov, trenerjev ali animatorjev. S tem se daje vedno večjo vrednost izobraževalni vlogi igre in stimulativnim interakcijam med odraslimi in otroki. Otrok, ki teka sem in tja po igrišču, bo označen, da brezciljno bega ali nori, kar po mnenju odraslih vsekakor spada med nezaželeno obnašanje. Družbena norma postaja prepričanje, da morajo osnovnošolci obiskovati vrsto obšolskih dejavnosti, saj lahko le tako vsestransko razvijajo in pridobivajo veščine za življenje, namesto da bi se ob popoldnevih dolgočasili.
Red znotraj navideznega kaosa
V resnici osnovnošolski otroci še vedno potrebujejo nenadzorovano igro, kjer lahko preizkušajo meje brez nadzora odraslih. K temu, da je nenadzorovane igre med osnovnošolskimi otroki vedno manj, veliko pripomoreta tudi strah in želja po nadzoru pri odraslih. Vendar pa si odrasli pogosto napačno razlagajo kompleksni socialni, čustveni, intelektualni in fizični svet otrok. Žal odrasli dejavnosti otrok, v katerih sami ne vidijo smisla, hitro zavržejo kot nepotrebne in jih označijo za izgubo časa.
Če bi odrasle in otroke povprašali o tem, kaj spada med igro in kaj ne, zagotovo ne bi dobili enakih odgovorov. Različno razumevanje dejavnosti otrok je še posebej očitno pri igri, ki vsebuje tepež, prerivanje in lovljenje. Otroci so bolj tankočutni v ločevanju med igro in pravo agresijo, medtem ko imajo odrasli s tem več težav. Meja med igro, ki vsebuje elemente nasilja, in pravim nasiljem je res tanka, vendar pa si lahko pomagamo z opažanjem, da otroci po epizodi igre, četudi vsebuje elemente nasilja, ostanejo skupaj ter ohranijo odnos, medtem ko pravo nasilje vodi v prekinitev odnosa med vrstniki. Odrasli tako ne odobravajo »nasilne« igre in jo preprečujejo predvsem zaradi lastne potrebe po redu in nadzoru, saj ob dejavnostih, ki se jim zdijo kaotične, nadzor izgubijo. Medtem ko se je odraslim v filadelfijskih šolah zdelo dogajanje med odmori na igrišču nasilno in kaotično, je Anna Beresin opazila, da imajo otroci vzpostavljen svoj red znotraj navideznega kaosa. Kar si odrasli razlagajo kot agresivno vedenje, je lahko za otroke le način, kako osmišljajo in preigravajo širše družbene dogodke v vrstniških skupinah.
Če sledimo teoretikom igre Briannu Sutton-Smithu in Thomasu Henricksu, lahko igro razumemo kot način bivanja, ki otroku omogoča, da preizkuša meje človeške izkušnje, preigrava najrazličnejše možne scenarije ter raziskuje, kaj sploh pomeni biti človek z najrazličnejših vidikov. Potemtakem lahko tudi razumemo, zakaj otroci v svoji igri uporabljajo tudi kaos, krutost, norčevanje, posmehovanje in kršenje pravil. V igri otroci predelujejo tudi čustva, kot so strah, jeza, gnus, žalost in sreča. Tako se učijo, kako se odzivati v posameznih situacijah in kako se bodo ob nekem vedenju nanje odzvali drugi. Med igro se v možganih aktualizirajo nove povezave, s čimer se povečata prilagodljivost in variabilnost, ki sta navsezadnje najpomembnejši lastnosti za preživetje človeške vrste.
Otroci potrebujejo prostor in čas
Prosta igra otrokom omogoča, da gradijo avtonomijo in nadzor nad tem, kaj, kje, s kom in kako se bodo igrali. V prosti igri lahko otroci raziskujejo v svojem lastnem ritmu. Dejstvo je, da prosta igra zunaj otrokom ponuja širšo paleto možnosti kot igra v zaprtih prostorih. Otroci imajo zunaj več svobode, lahko si privoščijo, da so glasni in hrupni. Na voljo so jim nestrukturirani materiali, ki so kot naročeni za kaotično igro: pesek, zemlja, veje, palice, listje in voda. Narava prebuja tudi čute: vid, vonj, zvok in dotik. Zunaj lahko skačemo, tečemo, plezamo in uporabljamo telo na najrazličnejše načine.
Nekaterih ključnih veščin se ne moremo naučiti v šolah, niti na tečajih, pa četudi gre za tečaje, kjer se učimo ustvarjalnosti. Socialnih veščin, samokontrole, reševanja konfliktov, ustvarjalnega mišljenja in zamišljanja vedno novih in novih možnosti se ljudje učimo prav z igro. Najbolj idealno prav v starostno mešanih skupinah v nenadzorovani igri na prostem.
Peter Gray, avtor knjige Free to Learn (2013), povezuje porast narcizma in pomanjkanje empatije s premajhno količino časa, ki jo imajo otroci na voljo za prosto vrstniško igro. Pomanjkanje avtonomije in svobode ter povečan nadzor odraslih nad življenjem otrok vodijo v povečan stres in psihične težave. Zato tudi v filadelfijskih šolah ukinjanje odmora ni vodilo v zmanjšanje nasilja in povečan učni uspeh, temveč prav nasprotno. Prosta igra je nujna za zdrav razvoj, pa tudi za uspešno delovanje v šoli. Učenje in igra gresta namreč z roko v roki.
Tako številne »težave«, s katerimi se dandanes soočajo otroci, morda izhajajo prav iz tega, kako odrasli razumemo otroštvo in svojo vlogo v socializaciji, in iz dejstva, da preveč posegamo v otrokov prostor in čas, s tem pa tudi v njegov razvoj, ter ga usmerjamo po lastnih kriterijih in glede na lastne strahove. Odgovornost za socializacijo in učenje vedno bolj prenašamo na odrasle. Ti v svoji želji po uspešni prihodnosti otrok zapostavljajo otrokovo sedanjost in že dušijo otrokovo avtonomijo ter otrokom lastno sposobnost učenja. Pozabljamo, da se otroci veliko stvari naučijo sami, z opazovanjem odraslih in drugih otrok, z zgledom, z igro, z eksperimentiranjem, z napakami in preizkušanjem različnih možnosti. Za to pa potrebujejo prostor in čas.
Dr. Barbara Turk Niskač je kulturna antropologinja.
