»Brezdomec sem, zadnjih 18 mesecev sem spal v bunkerju,« je svoj zagovor na mariborskem okrožnem sodišču začel obdolženi Marjan Munda. Tako brezdomci imenujejo zatočišče na Lentu, pod Glavnim mostom v Mariboru. »Tam nas je živela skupina treh, štirih, vmes pa je prišlo in odšlo tudi veliko drugih. Pred nekaj meseci je med nas začel zahajati Tomaž Ivanc. Kmalu me je zasovražil. Morda sem mu v pijanem stanju rekel kaj, ne vem.«
»Človeka ne bi mogel zaklati«
Ivanc naj bi ga začel psihično in fizično trpinčiti, je Munda potožil na včerajšnji glavni obravnavi. »Zanj sem bil vse, samo človek ne,« je dejal in trdil, da zoper Ivančevo nasilje ni odgovarjal z nasiljem. Vse do 3. oktobra lani, ko sta se okoli 17. ure sprla zaradi paštete, ki jo je Munda prej kupil in jo hotel pomalicati. »Brez besed me je udaril v obraz. Pa nisem jaz lutka,« se je jezil Munda. V bunkerju je z mize pograbil 20-centimetrski kuhinjski nož. »Hotel sem ga samo prestrašiti,« se je izgovarjal včeraj. »Človeka ne bi mogel zaklati.«
Dejstvo je, da je Ivanca zabodel v hrbet in mu zadal deset centimetrov dolgo in tri centimetre globoko rano. Ivanc je zatem skušal ubežati napadalcu. Stekel je iz zatočišča v bližnjo Dravsko ulico, kjer pa je padel po tleh. Tam ga je naskočil Munda in začel zamahovati z nožem proti njemu. Obdolženi je od takrat v priporu zaradi ponovitvene nevarnosti. Obtožnica mu očita poskus uboja. Tožilka Metka Zupanc mu je na predobravnavnem naroku ponudila izrek največ šestletne zaporne kazni, če bi priznal krivdo. Vendar je Munda rekel ne in terjal sojenje na glavni obravnavi.
Obtoženec vsekakor ni tako nedolžen, kot se je včeraj predstavljal mariborski okrožni sodnici Vanji Verdel Kokol. Septembra 2015 je kršil javni red in mir, ker je glasno grozil nekemu moškemu, da ga bo umoril. Tožilka je sodnico spomnila tudi na obsodbo iz leta 2010 zaradi nasilništva. »Enkrat smo bili preveč glasni, nič takega,« je komentiral Munda. »Ste obdolženemu kdaj rekli, da ga boste zaklali kot svinjo?« je še zanimalo tožilko. »Morda. Ko sem bil v vinjenem stanju. Ne vem,« je odvrnil.
»Ubiti me je hotel,« je prepričan Ivanc. Tistega dne je prišel v bunker po svoje stvari, saj se je že pred časom odselil drugam, je razložil sodnici. »Munda pa je pograbil nož in stekel za menoj. Niti obrniti se nisem mogel.« Že v preteklosti naj bi mu grozil z umorom. »Pa ga nisem resno vzel,« je pripomnil.
Zanikal je, da bi Mundo pred napadom udaril s pestjo v obraz in da ga je več mesecev psihično in fizično maltretiral. »On je mene trpinčil zmeraj, ko je bil pod vplivom pomirjeval in alkohola. Znano je, da to ne gre skupaj,« je dejal Ivanc in poudaril, da je imel veliko sreče. Rezilo je zadelo ob levo lopatico in ni poškodovalo vitalnih organov. »Če bi me zabodel centimeter bolj v levo, bi mi šlo pljučno krilo, centimeter več v desno pa bi nož zadel hrbtenico in bi bil zdaj v invalidskem vozičku.«
Nož skril v hlačnico
Prepričan je, da bi ga Munda umoril, če ga ne bi ustavila Danilo Flakus in Samo Cafnik. »Delam v kuhinji v bližnjem hotelu,« je sodišču razložil Flakus. »Slišal sem neko kričanje in sem stopil na ulico. Zagledal sem oškodovanca, ki je ležal na tleh, in obtoženega z nožem v roki. Deloval je zelo napadalno, grozil je, da ga bo ubil. Kričati sem začel nanj, naj se ustavi. Šele čez nekaj časa se je umiril, nož pa si je skril v hlačnico.«
Če ne bi posredoval, bi se Ivancu zgodilo še kaj hujšega, je prepričan Flakus. »Jaz pa sem imel občutek, da si je obtoženi želel, da ga nekdo ustavi,« je zatem ocenil Cafnik, ki je tistega popoldneva po naključju postal priča obravnavanega dogodka.
