Mrtvi so mrtvi. Uvodna, prva replika (ta zavrtinči tudi časovno dramaturgijo), ki zahrešči iz ust Damirja Avdića, je kot britev ostra misel, ne le zaradi vsebine, pač pa predvsem zaradi idejne vključitve tega ustvarjalca v uprizoritev. Avdić je tokrat sicer tudi v vlogi skladatelja in personifikacije zbora, a bolj kot vse drugo je on sam, s svojo bojevniško identiteto. Njegova beseda ni teorija, ampak iz izkušnje iztrgana resnica. Avdić je po naših državnih merilih razumljen kot večni tujec, v predstavi ga torej beremo kot vdor realnega (izraža se v svojem maternem jeziku) in nič čudnega, če je v odrski pojavi na meji otopele pobesnelosti in mefistovsko zlovešč. Ko se z namenom uporniške (in zvočne) podpore postavi ob telo Antigone (Nina Ivanišin), se vzpostavi metafora dveh skalnatih načel, ki v togoti uveljavljata lastno voljo, a ne kot znak sebičnosti, ampak obrnjeno, samožrtvovanja in predvsem etične drže.
Nina Ivanišin trdno zavzame položaj in lik Antigone – nekje iz drobovja izvija doneč glas, ga skupaj z zabodenim pogledom uperja v občinstvo in še dlje, v svet –, ki ni samo psihološko izdelan, učinkuje že kot poosebljen in nad dogajanje povzdignjen revolt, ves čas poln in s sočasno, neprekinjeno izraznostjo dikcije, giba in nabite energije. V oblastni interpretaciji ji tik za petami stoji Jurij Zrnec kot Kreon, kompaktno izklesan lik, ki navdušuje z dosledno izpeljano vlogo in nam prav zato sočasno vzbuja odpor in prezir do njegove »poglavarske« oholosti ter odsotnosti posluha do drugih, kaj šele žensk. Angažiranost proti spolni determiniranosti Miler umesti tudi v zasnovo zasedbe, Tejreziasa odigra Saša Pavček, Stražarja Vanja Plut, s tem v širšem pogledu podaniki in privrženci nenadoma postanejo Kreonovi nasprotniki, ne toliko zaradi spreobrnjenih odnosov, pač pa »ideologije« svojih teles.
Koncept uprizoritve, ki ga polnijo ekonomičnost dialogov, izdatna glasbena podlaga grobih »kitarskih rifov« in skrajno tesnobne, mestoma morbidne videoprojekcije (Atej Tutta), vzbuja vtis o nekem medsvetu, ki nas sicer lahko zapelje v iluzorno občutje opazovanja, pri tem pa nikakor noče popustiti v gesti, da dogajanje ni fikcija, ampak le prenos dane realnosti v njeno stilizacijo. Namerno odtujena hladnost med odnosi igralcev in igralk ter z zametki gotskega obrobljena estetika Sofoklejevo Antigono (z nekaj gladkimi izmiki od izvirnika) še enkrat vzpostavi kot »večno aktualno« temo – le da to tokrat težko razumemo kot kompliment. Predstava je ujela izvrsten (družbeni) trenutek, zato se v njej nabira temačno nelagodje, ki ga je nemogoče vnaprej zrežirati in vznikne izključno kot odraz skupnosti z občinstvom. Predstava je fina, njen navdih (politična situacija sveta) porazen.
